Zakaj politiko sploh delimo na levo in desno?

Med aktualnimi političnimi temami pri nas se zadnje čase vrti vprašanje javnega šolstva, ki ga slovenska levica vidi izključno v državni režiji. Pa tudi vprašanje razvojne ali socialne kapice, ki jo levica imenuje za bogataško in ji ostro nasprotuje. Desnica po uspešni obrambi svojega pogleda na tradicionalno družino sedaj odpira vprašanje pravice do splava. Poleg tega zagovarja privatizacijo večine podjetij v državni lasti, medtem ko se sindikati borijo proti njej in jo nekateri razglašajo kar za veleizdajo.

In to so le nekatere od aktualnih tem, ki delijo slovenski politični prostor, da sploh ne omenjam povsem različnega pogleda na preteklost, ki pri nas izstopa bolj kot v drugih evropskih državah. Skratka, levica in desnica imata povsem različen pogled tako na naše spomine, kot tudi na današnje izzive in pogled naprej.

Toda zakaj politiko sploh delimo na levo in desno? Kakšen je smisel te delitve in seveda, kakšna je vsebina in kateri so parametri, po katerih politične ideje in sile delimo?

 


Pred dobrim desetletjem je tedanji programski vodja Socialnih demokratov Igor Lukšič na neki okrogli mizi pojasnil, da je ta delitev enostavna orientacijska metafora. Z njo si ljudje pomagajo, ko skušajo razumeti nek politični dogodek in se lažje znajdejo, če imajo neke markerje, ki jih pri temu vodijo.

Eno naših osnovnih miselnih orodij je kategorizacija. Stvari iz našega sveta radi delimo po predalčkih, da damo življenju smisel in red ter da imamo tako občutek nadzora nad dogajanjem. To je naša prvinska potreba in se navezuje na drugo danost, to je nujnost energetske učinkovitosti, saj se celotna narava trudi, da bi s čim manj energije dosegla čim več. Zapletenost sveta in življenja si zato poenostavimo prek filtrov razumevanja, med katerimi so tudi orientacijske metafore. Ljudje želimo enostaven recept za razumevanje politike, saj nimamo kognitivne energije, da bi kaos in prepletenost dogajanja okrog nas poglobljeno analizirali.

Kot je takrat izpostavil Igor Lukšič, bi lahko na politiko gledali tudi drugače, pravzaprav v zgodovini tudi so gledali drugače. Pred francosko revolucijo so ljudje razumeli nek dogodek tako, da so nanj gledali z vidika hierarhije. Politična metafora za razumevanje dogajanja je potekala po vertikali, ki je imela na vrhu kralja, nato aristokracijo in kler ter tako naprej do dna. Ljudje so skozi tisto metaforo povsem drugače interpretirali politiko. Nato pa je revolucija utemeljila pogled na predpostavki enakosti ljudi, ki jih zato gledamo na isti ravni na horizontali. V tem pogledu je delitev na levo in desno povsem naravna orientacijska metafora, ki se je s časom napolnila z zgodovinsko vsebino in dogmami.

Zadnje čase pa se tako teoretiki in analitiki, kot tudi ostali, ki spremljajo politiko, vse pogosteje sprašujejo, kaj je sploh danes levo in kaj desno? Kot da bi metafora, ki je stoletja lajšala orientacijo, izgubilo svojo moč pojasnjevanja. Evropska ideološka in politična kriza prinaša z dolgoletno tehnokratsko politiko in sedaj tudi z vzpenjajočo populistično politiko nov pogled, ki je mogoče bolj priročen za razumevanje današnjega političnega dogajanja.


Uveljavlja se metafora kroga, ki ima center in obrobje. Za politično silo, ki želi vladati, je ključno razumeti, kaj so osrednja družbena vprašanja nekega časa, in odgovoriti nanje. Na to politično sredino ne gledamo s prizmo delitve na levico in desnico, temveč s preseganjem tega pogleda in iskanjem dobrega vladanja ali ideala buon governo za osrednji del skupnosti. Učinkovita politika bi zato morala razumeti, da je osnovna naloga vladanja ravno uravnavanje teh osrednjih potreb, interesov in energij. To je za neko politično silo pogoj, da dobi možnost, da se ukvarja tudi z vprašanji, ki jih sama vidi kot pomembna, a so za celotno skupnost obrobna.

Toda po stoletjih uporabe neke metafore je ta utrjena in jo doživljamo kot povsem naravno. Ljudje si težko predstavljajo, da na politiko ne bi gledali prek te delitve, saj jim daje enostaven smisel in olajša razmišljanje. Če je ta delitev samo metafora in del ontičnega, del zgodovine, ne pa del ontološkega, z večnimi in univerzalnimi kriteriji politične delitve, ali v njenem ozadju le lahko najdemo neko točko, po kateri politično dogajanje lahko delimo v vsakem času in prostoru? Ali torej obstaja ontološka globina političnih razlik?


Teoretičnega iskanja temelja za delitev politike na levo in desno se je pred leti lotil italijanski mislec Norberto Bobbio s knjigo “Desnica in levica”, v kateri je skušal to delitev opredeliti z različnim odnosom do svobode in enakosti. Politika torej temelji na osi kulturnega in razrednega boja, korenine te delitve pa je že dolgo pred Karlom Marxom postavil renesančni italijanski mislec Niccolo Machiavelli, ki je ljudstvo delil na popolo magro in popolo grosso ali na ljudstvo in oligarhijo. Pri tem je izpostavil, da je človeška narava taka, da želijo nekateri ljudje nad drugimi dominirati in jih izkoriščati, drugi pa si tega ne želijo in se temu upirajo.

Osnovna ontološka os političnega razlikovanja je torej dvojna: na eni strani razmerje med pritiski ukazovanja načina, na katerega naj ljudje živijo, ter naravnega odziva na to z uporom in bojem za svobodo odločanja; ter na drugi strani pritiski ekonomskega izkoriščanja in upor, ki si prizadeva za pošteno in pravično organizacijo proizvodnih procesov in delitve njenih sadov. Skrajšano, kulturni in socialni boj sta polji političnega razlikovanja.

Za oba upora imamo prirojene nevrološke mehanizme, ki sprožajo biopsihološke napetosti ob ukazovanju in izkoriščanju. Ljudje želimo odločati in nadzirati naše življenje ter ne trpimo krivice. Tu ležijo korenine političnih bojev med progresivnimi in konservativnimi ter socialnimi in izkoriščevalskimi silami. V zadnjih stoletjih smo te napetosti označili z metaforo razlikovanja levice in desnice. Ta delitev pa se hitro zvede na dogme, ki se jih nato slepo oklepajo politične sile, ki tako ostanejo ujetnice površinskega videza tega osnovnega političnega razlikovanja.


Poleg evropske tradicije politične filozofije je za pogled na politično razlikovanje primerna knjiga Georga Lakoffa “Moralna politika”, v kateri analizira razlike med ameriškimi demokrati in republikanci ter se ob tem naslanja na ugotovitve kognitivne lingvistike. Lakoff se ukvarja s pomenom metaforičnega razmišljanja v našem razvoju in odraslem delovanju. Ljudje nove in posebej zapletene pojave razumemo tako, da nanje gledamo s pomočjo bolj enostavnih vzorcev naših temeljnih izkušenj. Novo tako razumemo s kockami starega, ki jih zlagamo v nove kombinacije.

Lakoff izpostavi, da površinski pogled na ameriško politiko kaže številne nedoslednosti glede konkretnih prepričanj in politik. Republikanci denimo zagovarjajo majhno vlogo države, vendar močno vojsko. Demokrati zagovarjajo veliko vlogo države, ne dovolijo pa, da bi se ta mešala v pravico odločanja o splavu, ker je to element svobode. Če ostanemo na površju, bomo težko razumeli te navidezne nekonsistentnosti. Zato Lakoff pogleda v globino te delitve, v kateri vidi različen pogled na osnovno metaforo “država je družina”, prek katere doživljamo naše sobivanje z drugimi ljudmi.

Naše prve izkušnje medsebojnosti se odvijajo v okviru družine, nato pa jih metaforično preslikamo na druge družbene odnose. Pri tem Lakoff izpostavi dva različna moralna pogleda na to metaforo: na eni strani moralo strogega očeta, na drugi pa skrbnega starša. Prvi vidi svet kot nevarnega, zato mora otroka pripraviti nanj s trdo disciplino. Drugi pa vidi svoj vlogo v skrbi in pomoči, v usmerjanju otroka, da se zgradi v samostojnega in uspešnega akterja našega skupnega življenja. Ta osnovna delitev je zanj ustrezno pojasnilo za manifestacije površinskih razlik.

Politične razlike zrastejo v skupnosti na podlagi različnih pogledov na moralo in ekonomijo, za skupnost pa je pomembno, kako te razlike premaguje in kako oblikuje skupen okvir naše medsebojnosti. Kulturni in socialni boj se lahko odvijata bolj borbeno ali bolj dogovorno, za kar je ključna uravnotežena politika, ki stremi k renesančnemu idealu buon governo ali dobrega vladanja, ki upošteva tako ontološke danosti kot ontični okvir aktualnega političnega dogajanja.

 

 

Predvsem pa je za moderno levico in desnico pomembno razumeti, da je delitev globinska in da se učinkovita politika ne oklepa površinskih predalčkov preteklosti, temveč se svojih ontoloških nalog loteva z novimi prijemi, ki so najbolj učinkoviti za današnji čas in prostor.

Če levica zagovarja javno šolstvo, se lahko osredotoči na javni program in pogoje njegovega izvajanja, ni pa potrebe, da se oklepa monopola državnega izvajanja, temveč lahko dogovorjeno vsebino pod dogovorjenimi pogoji izvajamo na različne načine. Če levica zagovarja odgovornost države, da ustvari osnovne pogoje za dostojno življenje vseh, je prav, da uvede univerzalni temeljni dohodek, a ni potrebe, da ob tem zavrača razvojno ali socialno kapico, ki bi motivirala najbolj propulziven del skupnosti. Skratka, namesto cepetanja v starih predalčkih, se lahko nova levica na temelju svojih ontoloških korenin bolj odprto loti boja za svobodo in pravičnost ali boja za moralo skrbnih staršev.

Za izhod iz krize pa je pomemben ravno inovativen pristop k reševanju aktualnih težav, ki lahko preseže vrtenje v krogu starih delitev. Ko je jasna ontološka globina politične morale, smo lahko pri iskanju površinskih rešitev precej bolj svobodni kot, če se oklepamo dogmatičnega razmišljanja. In ko razumemo biopsihološke temelje našega mišljenja, odločanja in delovanja imamo trdno podlago, na kateri lahko postavimo novo levico, ki bo večne naloge boja za svobodo in pravičnost izvajala današnjemu času primerno. Čas je za tako levico.

Advertisements
Standard

Ali slovenska levica razume razliko med javnim in državnim?

Pred desetletjem sem bil del ekipe, ki je pod vodstvom Igorja Lukšiča vodila Socialne demokrate na poti ideološke in programske modernizacije. Ta pot se je začela s turnejo po Sloveniji pod nazivom “Kul politika”, ki je pripeljala do ideološkega programa “Slovenija v vrhu sveta”, nadaljevala pa z oblikovanjem modernega “Alternativnega vladnega programa”, s katerim je stranka nastopila na zmagovitih parlamentarnih volitvah 2008.

 

Po zmagi se je avtomobil, ki je peljal v smer modernizacije, najprej prevrnil na streho s klavrnim vladanjem Boruta Pahorja, po tej nesreči pa je ta poškodovani avtomobil nadaljeval z vzvratno vožnjo, ki je stranko vrnila v objem stare, reakcionarne politike. Danes v slovenski levici nič več ne kaže na modernizacijo, saj se tekma za podporo volilcev med Socialnimi demokrati in Združeno levico bije na polju starih ideoloških temeljev popolnega egalitarizma, predvsem pa pretiranega etatizma, torej poudarjanja vloge države in njenih sistemov.

Prav etatizem je ena največih ovir za strukturne reforme, s katerimi bi naše gospodarstvo in družba zadihala in mobilizirala skupnost za učinkovitejši spopad z aktualnimi izzivi. Etatizem se kaže v razpravah o ureditvi šolstva, zdravstva, socialnega varstva… skratka na vseh področjih naše medsebojnosti. Predvsem pa se v teh razpravah kaže, da levici ni jasna razlika med javnim in državnim. Ena od razprav, ki odsevajo to nerazumevanje, je vprašanje osnovnega šolstva po odločitvi Ustavnega sodišča, da je tudi koncesionarsko zasebno šolstvo upravičeno do stoodstotnega proračunskega financiranja.

 

Levica se je na to odločitev odzvala borbeno, pri tem pa je v senci dejstvo, da gre za peščico šol, ki v zasebni režiji izvajajo javni program z dovoljenjem države, ki je določila pogoje in kriterije tega izvajanja. S pomočjo površnih medijev, ki se niso sposobni spustiti v analizo dejstev, je levica sprožila boj za javno šolstvo. Toda, ali gre pri tem res za javno šolstvo ali gre bolj natančno za boj za državno šolstvo? Kaj sploh pomeni javno šolstvo in kakšna je razlika med javnim in državnim?

Ko govorimo o javnem šolstvu (ali zdravstvu ali javnih gospodarskih službah…), govorimo o vsebini in pogojih izvajanja neke dejavnosti, ki je pomembna za moderno skupnost. Javno šolstvo je torej javni program, ki določa kurikulum, določa pogoje izvajanja in dostopa do tega programa ter seveda določa tudi financiranje iz naše skupne malhe davkov, ki jih plačujemo vsi. Sama izvedba javnih programov pa je lahko bodisi v državni režiji ali pa s koncesijo prepuščena izvajanju zasebnega sektorja. Torej, pa naj to zveni še tako čudno, so tudi zasebne šole, ki izvajajo javni program, del javnega šolstva.

To, kar želi slovenska levica, ni javno šolstvo, temveč ekskluzivno državno šolstvo. In to nerazumevanje razlike med javnim in državnim vodi v demagoške izjave, da gre zasebnemu šolstvu le za dobiček in da bi zato njihovo polno financiranje bilo v škodo javnega šolstva. Boj za javno šolstvo je boj za vsebino, za kakovost in dostopnost znanja, ne pa strah pred zasebnim sektorjem kot vampirskim sesalcem naše skupne fiskalne krvi.

Ko bo slovenska levica razumela razliko med javnim in državnim, bo to velik korak naprej. Ta korak bo omogočil osredotočenje na vsebino in pogoje njenega izvajanja, namesto demagoških razprav in izgubljanja v formi. In ta korak bo sprostil potenciale in energije, ki jih naša skupnost potrebuje na napredek in izhod iz današnje krize.

Standard

O kandidaturi dr. Danila Türka

Nekdanjega predsednika dr. Danila Türka sem spoznal v njegovi prvi predsedniški kampanji leta 2007 in prvi vtis je bil zelo pozitiven, saj je pokazal veliko širino in življenjske izkušnje ter predvsem zmernost in željo po povezovalnosti, ki jo je v slovenski politiki že takrat manjkalo. Tudi njegovo aristokratsko držo smo videli kot prednost, ki bi lahko zgradila nov profil predsednika države, predvsem na mednarodnem polju. Po zmagi je sledil njegov oster zasuk v levo in nedvomno je bil zelo ideološki predsednik, v čemer korenini današnja kritika politične desnice, ki v njem vidi enega predstavnikov totalitarne preteklosti naše države.

 


Kot predsedniški kandidat je vzniknil po odločitvi Boruta Pahorja, da izpusti tiste volitve in Socialne Demokrate popelje na parlamentarne volitve leto za tem. Kot takratni vodja službe za odnose z javnostmi v stranki sem bil del skupine, ki je predsednika stranke prepričevala v tisto njegovo odločitev in sem bil zato po šestih mesecih negotovosti zadovoljen. To zadovoljstvo je delila tudi celotna ekipa, ki je v stranki skrbela za promocijo in terenske aktivnosti, in ker nas je takrat zanimala le parlamentarna zmaga, smo se pripravljali na sproščeno poletje in nas v tistem trenutku predsedniška kampanja sploh ni zanimala.

Načrte, da bom poletje preživel na plaži in kavču, pa sem opustil po prvem pogovoru z dr. Türkom, saj me je navdušil in prepričal, da sem, kot večji del strankine ekipe, namesto tega vse sile vpel v njegovo kampanjo. Njegovi zmerni in široki pogledi so takrat sovpadali z našim prizadevanjem, da Socialne Demokrate pretvorimo v moderno levico, ki se bo izkopala iz priklenjenosti na preteklost in se z izzivi našega časa spopadla z inovativnimi koraki in rešitvami. Podobno kot je dr. Türk v svojem mandatu zavil v levo, je tudi stranka namesto nadaljevanja programske modernizacije danes končala v levem kotu političnega prostora, a to je druga zgodba.

Zakaj in kako se je od slogana “Predsednik, ki združuje” premaknil v ideološki boj in tako prispeval k poglobitvi razkola v političnem prostoru, sedaj niti ni tako pomembno, bolj so pomembne današnje posledice tega premika. Zagotovo je k temu prispevalo dejstvo, da so ga kaj hitro po zmagi povsem omrežili predstavniki trde, stare levice. Zanimivo pa je to, da na tistih volitvah ni bil izbranec teh struktur, ki so takrat stavile na Mitjo Gasparija in so dr. Türka videle kot preveč desnega kandidata, ki ne odseva njihovih pogledov na politični boj. So pa bile dovolj pametne, da so svoj vložek portfeljsko razdelile in tudi v našem volilnem štabu zagotovile svoje predstavnike, kar je v kampanji sprožalo nekatere konflikte, ki so proti koncu prvega kroga skorajda ogrozile njegov vstop v finale.

Vsekakor verjamem, da je dr. Türk v predsedniško kampanjo vstopil z iskreno željo po povezovanju in zmernosti in se šele v nadaljevanju pretvoril v ideološkega predsednika, ki ga je zasovražila desnica in na koncu ob poskusu reelekcije zapustila tudi politična sredina.

 

Nevralgična točka, ki jo ob vsaki priložnosti izpostavijo njegovi kritiki z desne, je bila izjava ob mednarodnem dnevu žena 8. marca 2009, ko je na vprašanja novinarja o Hudi jami odgovoril: “Danes sem tu v Trbovljah zaradi pravice žensk, zaradi enakopravnosti žensk. To je izredno pomembna prvorazredna tema v Sloveniji, tudi politična tema in danes ne nameravam dajati nobenih izjav o nobeni drugi temi.” Na vztrajanje novinarja je dodal: “Našel bom čas, ko bom odgovoril tudi na to, ampak rad bi ponovil, danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.”

Ta izjava je dokončno zapečatila njegovo pozicioniranje v političnem prostoru in danes kroži po spletu kot temeljna kritika njegove kandidature za Generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov. Označiti to izjavo kot ponesrečeno je premilo in dejansko je bila ena njegovih največjih napak, ki je ni nikoli uspel ustrezno popraviti. Pa vendar je dr. Türk velik del svoje kariere posvetil človekovim pravicam in verjamem, da je njegov pogled na povojne poboje takšen, kot ga je večkrat izrazil, ko smo se v kampanji pogovarjali o temu: ta grozodejstva so temna točka naše preteklosti in današnja politika mora ta dejanja obsoditi, stroka pa razčistiti.

Kako mu je torej lahko zbežala tako nepremišljena izjava? Takrat je že trdo sedel v naročju stare levice in z njo delil averzijo do slovenske desnice. Hkrati je del odgovora v tem, da je na pritisk novinarja izbruhnil njegov ego in vzvišenost. Vsekakor je ta njegov zdrs dal desnici zelo priročen primer za današnjo kritiko njegove kandidature, ki jo uspešno širijo tudi v mednarodni javnosti. Še enkrat, verjamem da je bil to zdrs in da je dr. Türk iskreno zavezan boju za človekove pravice, a to sedaj ni pomembno. Pomembno je, da slovenska desnica tega ne bo nikoli verjela.

 

Vsekakor v dr. Türku vidim dobrega kandidata za GS OZN tako, kot so dobri tudi vsi njegovi tekmeci, saj gre končno za prvo ligo politikov in za enega najbolj prestižnih položajev v mednarodni skupnosti. Na včerajšanjem zaslišanju je dobro izkoristil svoje prednosti ter v vsakem odgovoru izpostavil svoje osebne izkušnje in poznavanje posameznih tem. S svojim nastopom in kandidaturo zato prispeva k prepoznavnosti in ugledu Slovenije, kar nas lahko veseli, ne glede na dejanske možnosti za uspeh: v tem primeru je že sama pot pomemben cilj.

Njegova največja ovira na tej poti ni razklanost nacionalne politike, ker velja podobno za nekatere druge tekmece. Njegova največja ovira je ravno nizek ugled Slovenije, predvsem pa zamere zahodnih partnerjev, ki v nas vidijo nezanesljivega zaveznika. Zato lahko Sloveniji njegova kandidatura zagotovo koristi.

Je pa vsekakor razumljivo nasprotovanje desnice in zato so povsem naivni pozivi levice, da bi se morali na tej točki poenotiti in preseči politične zamere. Zakaj pa ravno na tej točki? Zakaj levica ni naredila prvega koraka in med tri kandidate za Evropsko sodišče za človekove pravice recimo uvrstila tudi dr. Klemna Jakliča?

Zato je najbolje desnico pustiti pri miru in naj se leva oblast raje potrudi, da iz kandidature dr. Türka iztrži kar največ za dvig ugleda Slovenije v mednarodni skupnosti. Nacionalna politika pa bo pač še naprej čakala na moment, ko bomo lahko povsem razumljive in legitimne politične razlike, ki vzniknejo v civilni družbi in političnem prostoru, sposobni presegati s pogovorom in iskanjem dogovora.

Standard

Dva elementa zgodbe o odvzemu otrok

Dolga leta se je pri nas utrjeval okvir, da se mora politika umakniti in da mora o vsemu odločati stroka. To je ena korenin naše današnje krize. Tudi aktualna zgodba CSD in koroških otrok se skuša s strani vlade zaključiti tako, da je to pač strokovno vprašanje. In ko gre za strokovno vprašanje, nihče drug razen stroke ne more o tem niti razpravljati, ker ni kompetenten.

Toda kot komunikolog in politolog lahko strokovno ocenim vsaj dva elementa te zgodbe. Prvi je komunikacijski vidik, drugi pa nujnost prehoda iz sistemske logike v življenjsko državo.

Komuniciranje. Spet komuniciranje…
Ministrica Anja Kopač Mrak se je prvič oglasila zelo pozno, ker je čakala strokovno poročilo. Do takrat je bilo komunikacijsko polje postavljeno in ji ni bilo naklonjeno, saj je koreninilo v popolnoma nespretnem komuniciranju Stroke; v naravni naklonjenosti skupnosti starima staršema; v medijsko oddelani kampanji… Skratka, če je že tako dolgo odlašala, jo je čakalo že zelo negativno nastrojena javnost, kar je od nje terjalo dve nalogi. Čustva in prepričanja sta tarči, ki ju mora ciljati v taki situaciji.


Ministrica je strateško odlično začela in izrazila razumevanje, vzpostavila stik, skratka na polju čustev je oddelala svojo nalogo. Nato pa je zmanjkalo. Zmanjkalo je vsebine. Vsaj en sam argument. En sam konkreten razlog. En.

To, kar je ministrica odlično povedala šele po enem tednu, bi morala povedati prvi večer. Čisto nič takega ni bilo, kar bi opravičevalo čakanje na strokovna poročila. Samo splošni politični okviri, ki bi jih lahko postavila na samem začetku in tako povsem drugače usmerila razumevanje te zgodbe v slovenski javnosti. Povsem drugače postavila čustvene temelje javnega mnenja o tej temi.

Če pa je že odlašala, jo je čakala precej bolj zahtevna naloga. Po dobro umirjenih čustvih bi morala za spremembo prepričanj ponuditi še kak argument. En sam strel na gol bi bil dovolj za končen pozitivni vtis. Tako pa je zmanjkalo.

Sprememba mindseta za b0lj življenjske odločitve
Poleg tega komunikacijskega vidika je drugo vprašanje, ali naj se zadovoljimo s tem, da pač vse poteka po strokovnih parametrih, protokolih  in procedurah… ali pa si vzamemo čas za razmislek o samih temeljih tega sistema, o sami logiki delovanja javne uprave.

Razbohotenje birokratskega sveta v evropskem prostoru in prežemanje življenja s sistemsko logiko v celi Evropi danes razžira tako imunski sistem kot potencial za mobilizacijo v globalni tekmi. In ta evropski problem odseva tudi v naši politiki, ki je že dve desetletji predvsem tehnokratska in manj vizionarska, manj prelomna, manj taka, ki naredi kaj res pomembnega.

V aktualnem primeru je sistemska logika CSD po veljavnem protokolu zvesto pripeljala do izračuna, ki je neživljenjski in bi drugačen politično-uradniški pristop lahko ta izziv rešil neprimerno bolje.

Pomemben vidik naše aktualne krize je mindset birokratskega aparata ali sklop korporativne kulture in klime, torej prepričanj in stanja čustev in energije, predvsem pa odnosa do “klientov”, ki so dejansko delodajalci. Tony Blair je kot svojo največjo napako izpostavil to, da je potreboval pet let, da je razumel, da reforma javnega sektorja temelji na spremembi mentalitete javnih uslužbencev. In šele ko se je sistemsko, s kampanjo lotil tega vidika javne uprave, je uspel reforme tudi udejaniti.

Ali je postopek potekal proceduralno strokovno, bo odločilo sodišče. Vsekakor pa je CSD pristopil s sistemsko logiko, ki je trčila ob življenjsko tragedijo.


Lahko bi se tega primera lotili tudi drugače. Kaj če bi v podobnem primeru recimo razmišljali malo bolj življenjsko?

Kaj je torej narobe, je zapelo v komunikaciji? Ok, določimo mediatorja in premostimo ta izziv… Recimo, da bi starost dejansko bila argument, ker bosta težje sledila otrokoma v šoli, pa naj zveni to kot predsodek, a recimo, da bi to bil argument… Kaj če jim dodelijo določeno število ur učne pomoči tedensko? Recimo, da je stanovanje premajhno… Ali lahko najdemo za sobo ali dve večje stanovanje v javni lasti in na voljo, pa ga zamenjamo… ali se v prihodnjih mesecih tudi tokrat izkaže slovenska solidarnost in bodo sredstva za večje stanovanja zbrali ljudje…

Tako bi delovala javna uprava, ki bi v svoje delovanje vnesla življenjski svet in presegla birokratsko sistemsko logiko, po kateri deluje danes. Drugačen pristop k reševanju težav pa vodi do drugačnih rešitev. Bolj življenjskih rešitev.

Standard

Kaj se Slovenija lahko nauči od Prevca?

Na včerajšnji oddaji Tarča, ki si jo lahko ogledate tukaj, sem izpostavil nekaj stvari, ki se jih slovenska politika in družba lahko nauči od Petra Prevca in fenomena prevcanja, ki je zajel Slovenijo. Planica se tudi te dni kaže kot naše največje skupno svetišče in praznik. Kako to, da nas danes prebudijo in povežejo samo športniki?

Pri nas temelji naša medsebojnost na pretirani egalitarnosti, ki zavrača vsako, tudi meritokratsko razlikovanje. Ko se nekdo, ki bi nam moral biti enak – saj je naš sosed ali sodelavec, pa četudi je delovodja ali manager – opogumi, da izstopi iz sivine povprečnosti, se sproži program egalitarizma, ki ga poganja energent ljubosumja. Izstopanje dovolimo le velikim avtoritetam, a samo pod pogojem, da so iz tujine, ker domačih ne moramo zgraditi, saj jih že na prvem izkoraku vrnemo v povprečje.

In izstopanje dovolimo našim športnim šampionom. Najverjetneje se v tem primeru sproži arhetip ene redkih družbenih vlog, ki smo ji v zgodovini dovolili, da se dviga nad ostale: to so bili bojevniki. Kot da bi današnji športniki prevzeli to vlogo bojevnikov in zato v njih vidimo točko identifikacije in spoštovanja, ko naredijo nekaj več. Le njim je to dovoljeno.

Kaj se slovenska politika lahko nauči od fenomena Planica? Na tem modelu bi morala preučiti, kako se prebudi in poveže skupnost. Kako se mobilizira naša čustva in kako se gradi občutek pripadnosti do države. To sta dve pomembni šibki točki slovenske politike in mogoče se tu skriva tudi eden ključev izhoda iz krize, saj mora naše skupno življenje dobiti nek nov smisel, ki bo zbudil novo energijo. Čustva in pripadnost sta pomembni za učinkovito politiko, a ju ta pri nas povsem zanemarja.

V kratkem času smo naredili dva velika koraka. Zgradili smo samostojno državo in vstopili v evropske integracije. In potem smo se izgubili. Namesto, da bi si zastavili nov veliki strateški cilj, ki bi naddoločal politične procese, smo padli v dnevno politikantstvo in medsebojne spopade med posameznimi politiki namesto, da bi se osredotočali na programsko vsebino. Da bi politični procesi dobili nov smisel, potrebujemo nov veliki strateški cilj, ki bi deloval kot kompas, kot magnet za vsak posamezen korak dnevne politike. Potrebujemo smisel naše skupne medsebojnosti. O tem sem pisal že tukaj.

Na modelu Planice se politika lahko uči, kako v praksi deluje smisel, kako delujejo čustva skupnosti in kako deluje občutek pripadnosti. Že samo, če bi se politika za trenutek posvetila razmišljanju o tej temi, bi bil pomemben korak naprej.

In kaj se od Petra Prevca lahko nauči slovenska družba, posebej mladi? Prevc se je razvil v vzornika, ki ima na našo mladino pomemben vpliv. Za izgradnjo identitete posameznika je zelo pomembno modelno učenje, kot je opisal Albert Bandura . Pri oblikovanju naše identitete posnemamo vzore iz našega okolja, ki so lahko dobri ali slabi. Zato je pomembno, da imamo v skupnosti pozitivne vzornike, ki mladim ponujajo dobre okvire, ki jim dajejo navdih.

Da bi pozitivni učinki Petra Prevca kot vzorniki imeli trajne učinke in da se vse skupaj ne bi omejilo le na niz hecnih fotografij na družabnih omrežjih, pa je pomembno izpostavljati dve zadevi. Najprej spoznanje, da Prevcu uspehi niso padli v naročje samo zaradi izjemnega talenta, temveč jih je prigaral z disciplino in trdim delom. In drugič, njegova največja dodana vrednost kot vzornika je njegova ponižnost, njegova skromnost. Uspehi ga niso zanesli, temveč je ostal stabilno na svoji poti in je zato še toliko primernejši ideal za slovenski prostor, ki mu ta osebnostna značilnost ustreza.

Če bomo mladim izpostavljali ta dva vidika uspehov Petra Prevca, bomo v njihove identitete zasadili elemente, ki bodo lahko trajno prispevali k razvoju uspešnih posameznikov in uspešne skupnosti. In če se bo politika posvetila komuniciranju z našimi čustvi in gradnji naše pripadnosti državi, bomo naredili korak naprej iz politične, gospodarske in družbene krize. To se lahko naučimo od Petra Prevca.

Standard

Je strah pred begunci res fašističen?

Slovenija je globoko razklana, tako sicer kot posebej ob aktualni migrantski krizi. Smo res razdeljeni na humanitarce in fašiste ali obstaja pot do ravnotežja?

Nedavni dogodki v Šenčurju in Kranju so razburkali javno razpravo in dodatno poglobili prepad med različnimi pogledi na odpiranje ali zapiranje Slovenije za begunce. Rad bi predstavil moje intimno razmišljanje zavedajoč se tveganja, da bom tudi sam označen za traktorista in nestrpneža. Čisto kot primer nekoga, ki je v dilemi, kako ravnati v tem primeru.

Kaj je torej na tehtnici, kakšni so vložki v tej razpravi?

Z družino živimo v Kopru in uživamo naš, slovenski način življenja. Sicer je ta način iz dneva v dan na udaru zaradi gospodarske in moralne krize v naši družbi, a smo zadovoljni z njim. To je prvi vložek, ta želja po ohranitvi tega načina življenja.

Ker živim ob Italiji, že leta spremljam razkroj italijanskega načina življenja, ki je pod pritiskom imigrantov iz različnih koncev Afrike in tudi Vzhodne Evrope podlegel naraščanju kriminala in nevarnosti, ki jo predstavlja že to, da iz stanovanja neseš smeti do kante. Naraščanje nasilja se je iz južnih delov države preselilo že na sever in tudi v Milanu obstajajo predeli, ki so se spremenili v navadno džunglo.

Torej nevarnost razkroja mojega načina življenja ni samo imaginarna in namišljena, temveč ima povsem realen primer v naši soseski. Seveda italijanskih težav ne moremo primerjati z aktualnim navalom beguncev, ki se zatekajo k nam pred grozodejstvi, ki jih doživljajo na Bližnjem Vzhodu. Pa vendar je ta realen primer v naši soseski dejavnik alarma in strahu.

Drugi vložek v tehtanju odnosa do migrantske krize je zato strah pred razkrojem mojega načina življenja. Na tehtnici je torej želja po ohranitvi mojega načina življenja in nevarnost njegovega razkroja, ki temelji na dejstvih, ki jih lahko opažam v moji soseski.

In kako bi lahko kdo mene prepričal, da na prvo mesto le postavim humanitarnost?

Če bi imeli vlado, ki bi bila sposobna razumeti mojo dilemo in ustrezno komunicirati… najprej pohvaliti dejstvo, da cenim slovenski način življenja in našo identiteto… nato izraziti razumevanje nad mojimi strahovi namesto, da jih označi za imaginarne in podle… nato predstaviti jasne ukrepe in korake, ki jih načrtuje v zvezi z organizacijo migrantskih centrov po državi… mogoče celo predstaviti nekaj konkretnih ljudi, ki so pribežali k nam in tako imaginarno podobo beguncev predstaviti v konkretni človeški podobi… skratka učinkovito komunicirati tako, da najprej pomiri čustva in vzpostavi stik, ki sploh odpira pot do nastopa dejstev in argumentov… In če bi imeli vlado, ki bi vzbujala zaupanje, da je sposobna zagotoviti red in varnost… da je sposobna uresničiti obljube o organiziciji vseh svojih korakov… Potem bi mogoče v mojem tehtanju prevladala humanitarna nota in ljubezen do sočloveka, saj sem končno ideološko zrastel v socialni demokraciji.

Toda nimamo takšne vlade. Imamo vlado, ki je katastrofalno nesposobna komunicirati. Ne le z mano, temveč z vsemi ključnimi dejavniki od županov do medijev. In imamo vlado, ki je operativno povsem nesposobna in ki ne vzbuja nikakršnega zaupanja, da bi znala res učinkovito organizirati vse korake za reševanje aktualne krize.

In v takšnih pogojih pri mojem tehtanju prevaga želja po ohranitvi mojega načina življenja in stališče, da Slovenija ni sposobna odpreti svojih meja za begunce ter poskrbeti za njihovo – začasno ali stalno – namestitev, ne da bi bil ob tem ogrožen ta moj način življenja. Zato razumem vstaje v Šenčurju in strah v Kranju ter drugih krajih po Sloveniji. Razumem te strahove in jih ne označujem za fašistične.

Reakcija vlade in celotne slovenske levice, ki z izrazi kot je hujskaštvo, domobranstvo, traktoristi in primitivizem le še poglablja prepad med čustvi ljudi in načrti vlade. Slovenija je razklana in odziv levice na upravičen in razumljiv strah ljudi ta razkol pelje po poti nadaljnjega zaostrovanja razmer v državi.

Ljudje, ki nasprotujejo postavljanju migrantskih centrov niso fašisti. So povsem običajni ljudje, ideološko zmerni in politično sredinski. So tisti ljudje, ki na koncu tudi odločajo volilni rezultat, ko se nagnejo bodisi na eno bodisi drugo stran političnega prostora. Odziv levice na njihova čustva in prepričanja jih potiska na drugo stran. In če bodo na koncu res prevagale celo radikalne politične sile, bo pot do njihovega uspeha tlakovalo prav nerazumevanje levice, da politika vlada ljudjem iz krvi in mesa.

Standard

Kaj mislim z uravnoteženo levo politiko?

Po prejšnjem blogu Kako začeti z novo levico? me je na Twitterju @MarkoSket opozoril na analizo britanskih volitev in predvsem rezultata laburistov s strani nekdanjega leaderja Tony Blaira na tem linku.

Ko sem konec devetdesetih za kratko obdobje postal predsednik Mladega foruma SD, sem bil trdi trdi levičar in oster kritik blairizacije stranke. Takrat sem predsedniku stranke Borutu Pahorju očital, da vodi šminkersko politiko brez vsebine. Najostreje na strankinem kongresu 2001 v Kopru.

No, čez leta sem bil tudi sam med nosilci populističnega vzpona na vrh političnega prostora. Ker je bila to pač edina pot do zmage. In v politiki si zaradi svojega programa in idej, ki jih lahko uresničuješ samo, če pred tem zmagaš. Sedaj ugotavljam, kaj je tedaj manjkalo, da ta populizem ne bi bil tako prazen. A sedaj je prepozno za nazaj. Lahko pa gledamo naprej.

Lahko predvsem iz vsake izkušnje povlečemo ustrezne zaključke. Tony Blair ima v mnogočem prav. Levica se mora zazreti naprej in iskati nove ideje. In prav to potezo preloma s staro levico smo izvajali Socialni demokrati v obdobju od 2005 do 2008.

Stranka je v obdobju od kadrovskega kongresa 2005 in nato programskega kongresa leto zatem s tekstom Slovenija na vrhu sveta, pa vse do zmage 2008 ponovila predvsem osnovno potezo blairovih laburistov. Ponovila je pogled na politični prostor skozi povsem drugo metaforo. Medtem ko je bila konkretna vsebina vladnega programa prilagojena naši tranzicijski realnosti. In predvsem našim realnim političnim razmerjem na levici. Celoten proces pa je bil velik miselni korak naprej.

Korak v metaforo kroga, v katerem mora vsaka politika rešiti najprej centralna vprašanja skupnosti. In to uravnoteženo, sicer jih skupnost ne sprejme. In šele, ko uspešno vodi skupnost/državo, ima politična sila moč in resurse, da rešuje tudi tista – z vidika skupnosti obrobna, za tiste, ki jih živijo, pa življenjska – vprašanja v skladu s svojo etiko in programom.

Toda pomembno je uravnotežiti politiko na temeljnih vprašanjih, ker je konsenz in ustrezno stanje duha v skupnost pogoj, da politika izvede reforme skozi obstoječi beton birokratskega obzidja. Brez tega se pač vlade menjajo in menjajo in …

Zato so pomembni močni in ugledni voditelji. Ker imajo avtoriteto, da uskladijo razlike in resnično nekaj premaknejo. Kaj pa naredijo politične sile ob pomanjkanju močnejšega leaderja? Zaletijo se vsaka v svoj kot in z vsemi topovi streljajo prek glav vseh vmesnih, ne toliko s politiko obremenjenih ljudi, na drugi kot političnega prostora.

In potem se iz mandata v mandat zakonodaja vse bolj komplicira namesto, da bi se poenostavila. Pa operativa je vse manj operativna. A ja, pa odnos birokratov je vse bolj kafkajanski… Politična sila, ki bi rada vladala in pri tem še nekaj res dosegla, mora doseči širok konsenz javnosti. To pa lahko doseže samo z uravnoteženjem svojih pogledov pri osrednjih politikah.

Taka politična sila mora znati poleg urejanja javnih sistemov upravljati tudi s stanjem duha v skupnosti. In naša skupnost še kako potrebuje pomirjenje. Urejati mora tudi emocionalno energijsko polje v skupnosti. Kar je težko predvsem zato, ker je osrednji del skupnosti omrtvičen, oba skrajna kota pa nadvse našpičena.

Vsaka stran ima seveda svoje nevralgične točke, okrog katerih se v možganih teh ljudi zgradijo trda bio-kemična  obzidja prepričanj. In ker je umirjena sredina že naveličana in med dvema volilnima tekmama politike sploh več ne spremlja, seveda aktualna politika nagovarja samo tiste, ki so že v prvih linijah. Različnih linijah. A samo v njih. Politično pasivna večina pa se trudi živeti, spremlja šport, telenovele, reality… In se ozre na politiko samo v finišu tekme. Če se sploh ozre.

Smo top proizvod evolucije življenja. Naš prefrontalni korteks je state of the art mašinerija narave. To je zaenkrat to.

In, da bi bili uspešni, nas je narava opremila z orodji za energetsko učinkovitost. Zato predvsem v odraščanju, a seveda tudi skozi vse življenje, gradimo kognitivne sheme in kulturne okvire ter osebne izkušnje, prek katerih mislimo naše življenje. Tako si poenostavimo bivanje in povečamo možnosti za preživetje v svetu.

In naloga politike je tudi, da z ustreznimi enostavnimi sporočili poteši potrebo po enostavnem smislu. Enostavnem, četudi gre za zelo zapleteno polje dejavnosti.

Avantgarda progresivne politike je zame elitistična zato, ker sanja ureditve, v katerih bo vsakdo intelektualno aktiven in udeležen v vsakodnevnih političnih procesih. Od ljudi terja več, kot nam je narava naložila. Ne razume, da s tem samo vsiljuje svojo intelektualno pozo ljudem, ki bi radi le enostavno in srečno živeli.

Zato se mora tudi levica poenostaviti in razumeti danosti človeškega bivanja. Razumeti, da si s kognitivnimi shemami in kulturnimi okviri poenostavimo naš pogled na svet. In da se nam kaj več od tega niti ne da.

Toda, kaj je težava? Da je pop politika to potrebo po enostavnih sporočilih potešila samo s praznimi frazami, ki več enostavno ne delujejo. V nevronih ljudi se ob takih puhlicah več ne zgane akcijski potencial. In ljudi to enostavno več ne dvigne. Nevroni ostanejo pasivni.

Da bi politika sploh še dosegla pozornost in upala na naklonjenost te večine, ki živi svoje življenje mimo politike, bi morala z nekaj korenitimi spremembami graditi to novo ravnotežje. Toda pri tem je bistveno prav to, da sploh išče nove rešitve! In tu ima Blair prav. Samo obramba preživetih orodij ne more doseči zgornjega cilja.

In kaj imam v mislih, kot konkreten primer takega razmišljanja? Osrednja naloga politike v metafori kroga danes je vsekakor reševanje vprašanja revščine in prekernosti. To je tako etično vprašanje, kot predvsem vprašanje vodenja skupnosti, ki v permanentnem stresu ne deluje najbolje. A kako to izvajati?

Thomas Pikkety je to vprašanje postavil v nekajstoletni horizont. Hvaležni smo mu lahko za tako epohalno delo. Toda iz njegovih analiz moramo povzeti različne ugotovitve. Ne samo formule, ki razlagajo, zakaj in kako naraščajo ali se zmanjšujejo socialne razlike. V njegovih analizah je precej več.

Trda levica čita Pikketyja samo tam, kjer ji ustreza. Določenih ugotovitev pa enostavno noče opaziti. Recimo tega, da v čisto vsaki družbeni ureditvi vsaj polovica ljudi nima nobenega premoženja. Od zlatih skandinavskih časov do našega socializma. Polovica nima ničesar. Zgornja desetina ima vedno veliko, ključnih pa je štirideset odstotkov srednjega razreda. Od njih je odvisno splošno blagostanje ene skupnosti.

Sanjati, da bomo imeli vsi ogromno, je zato nesmiselno. Levica, ki se ji zdijo pretirane socialne razlike slabe za skupnost, se mora osredotočiti na to, kako tudi poražencem kapitalizma zagotoviti temelje preživetja. Toda če se že želi ukvarjati s tem vprašanjem, mora biti pri tem realna.

Današnji socialni sistem je – tako kot ostali družbeni podsistemi – birokratsko zapleten in neučinkovit. Moderna ideja univerzalnega temeljnega dohodka UTD lahko reši več vprašanj.

Najprej lahko poenostavi socialni sistem, tako pa hkrati prihrani nepotrebno izgubo časa in resursov za administriranje tega vprašanja. Predvsem pa lahko na polju stanja duha v skupnosti doseže čustveno pomiritev tistega dela skupnosti, ki se na trgu ne znajde.

Kakšni so učinki? Ker smo ljudje kreacija narave, moramo poznati biopsihološke temelje našega bivanja, da bi razumeli učinke takega političnega projekta. Eden od mehanizmov za naš odziv na dražljaje iz okolice, je tudi stres. To je pozitiven mehanizem, ki nam omogoča, da se v dani situaciji ustrezno znajdemo. Kje nastopi težava? Ko se stresni mehanizem ne ugasne potem, ko je opravil svojo nalogo. Narava ga je tako naredila, da se aktivira, ko ga potrebujemo, in da se ugasne, ko je opravil svoje. Težava sodobnega človeka, posebej na socialnem obrobju, pa je nenehno delovanje tega mehanizma. Delovanje, ki požira te ljudi pri živem telesu.

UTD bi dosegel ogromno za zmanjšanje produkcije kortizola, ki nam v pretiranih količinah zastruplja telo in naše utelešene misli. Zagotovil bi ustrezno varnost in sproščenost, ki bi prispevala k ugodnejšemu stanju duha.

Poleg tega bi zmanjšal administrativne stroške socialnega sistema. Že danes imamo socialni sistem za tiste, ki jim ne gre, a je zapleten in nepregleden, zato tudi potraten.

Hkrati bi se tako prerazdeljena sredstva vrnila v obtok skozi potrošnjo. Torej ta ukrep bi se dotaknil tudi potrošnje kot ene glavnih težav naše gospodarske krize.

Gre torej za politični projekt na stišišču ekonomske in moralne politike, saj poskrbi za socialni sistem in za stanje duha. Skratka, precej je pozitivnih učinkov tega projekta, ki je tudi zelo popularen v debatah evropske levice. In zakaj ga levica ne izvede?

Zato, ker ga je spremenila v projekt ideološke vojne in ga druga stran političnega prostora zato zavrača. Torej, namesto da bi to bil konsenzualen projekt za rešitev perečega problema našega časa, je le poligon za govorne spopade tekmujočih politik.

Zato zagovarjam uravnoteženo politiko. Ker uveljavljanje velikih sprememb terja širši konsenz skupnosti. Sicer ga ta zavrača in ostane mrtva črka na papirju. Ravnotežje ustvari večji konsenz, kar je v demokratičnih družbah pogoj za sprejem, upoštevanje in izvajanje neke rešitve. In to je buon governo, o katerem so govorili renesančni republikanci.

In kateri so tisti temeljni zadržki nasprotnikov. Pokazali so, da razumejo našo naravo in da se zavedajo, da lahko ta mehanizem del skupnosti uspava v lenobnosti. Zavedajo se, da lahko ta ukrep zmanjša mobilizacijo za delo. In to je resen zadržek. Ali bi kaj pomagalo, če bi bil vsakdo dolžan UTD poplačati s svojim delom za skupnost? Verjetno bi pomagalo, a levica vztraja pri načelu brezpogojnega prejemanja osnovnega dohodka.

Ali naj nekdo dobi nekaj, ne da bi si to prislužil? Za nekatere je to nepojmljivo. To vidijo kot potuho lenobi. Ne pa kot korak do temeljne svobode, da razvijaš svoje sebstvo brez pritiska osnovnih življenjskih pogojev. V tem ne vidijo skrbi za temeljno biopsihologijo skupnosti, ki uravnava tudi hormonsko stanje ljudstva.

Kako torej UTD uvrstiti v sprejemljivo hegemonijo? Kako drugi pol prepričati v toleriranje tega ukrepa?

Ali je UTD res taka subverzija kapitalizma, s čimer se hvali levica in s čimer straši desnica? Bi se res večina odločila za minimalne standarde življenja in bi izstopila s kapitalističnega trga? Ne verjamem. Še vedno ima dovolj velik del skupnosti prirojeno ali priučeno mobilizacijo za nekaj več.

Če bi nehali o UTD govoriti kot o socialistični revoluciji in če bi znali prikazati pozitivne stroškovne učinke vezane na administriranje procesov socialnega sistema, bi mogoče lahko prišli do centralnega zadržka: kako mobilizirati ljudi, da se trudijo za proizvajanje vrednosti? Kako kot skupnost v tekmi na mednarodnem trgu ustvariti dovolj, da si bomo lahko privoščili mehanizem, s katerim se del skupnosti zadovolji z lenobo?

Za začetek bi bil velik korak že to, da se drugemu, aktivnemu in ambicioznemu delu skupnosti pusti dihati in ustvarjati. Pravi par za uvedbo UTD je zato uvedba socialne kapice. Mehanizma, ki ga časti desnica, levica pa govori o njem, kot o hudičevem delu.

Socialna kapica bi uvedlo mejo, po kateri bi se štelo, da je nekdo odplačal svoje obveznosti socialnih prispevkov. Obstoječi sistem ne predvideva nobene meje. Današnje načelo je, da tisti, ki ustvari več, prispeva za tiste, ki ne ustvarjajo. V redu. Naj bo tako.

Solidarnost je postalo načelo, ki je del naše hegemonije in težko bo neka politična sila nasprotovala temu načelu na sploh in pri tem dobila dovolj glasov za neko resnejšo vlogo v političnem prostoru. Toda ali obstaja meja solidarnosti?

Na davke in druge javne dajatve lahko gledamo skozi različne politične metafore. Lahko jih vidimo kot breme, ki pije kri delovnega in podjetnega dela skupnosti. Lahko pa jih vidimo kot članarino za bivanje v civilizaciji. Takrat se vprašamo za value for money. Kaj dobimo za to, kar damo? In solidarnost je steber take metafore.

Toda, ali res ne obstaja meja, ko je nekdo poplačal svoje obveznosti do solidarnosti? Ali res ne moremo določiti zneska, ko se šteje, da je nekdo pokril svoje obveznosti do socialnih blagajn in tudi svoj del solidarnosti? In od tiste točke naprej lahko služi samo zase in svojo družino. Ali je to res tako perverzno in pokvarjeno, kot bi rada prikazala levica?

Ali pa bi to doseglo pomembno učinke za biopsihologijo vladanja? Tako kot bi UTD hormonsko uravnal stanje duha v tistem delu skupnosti, ki potrebuje varnost in sproščenost za vsaj temelje bivanja, tako bi socialna kapica sprožila ustrezne mobilizacijske hormone pri tistem delu skupnosti, ki bi rad več. Tistem delu, ki je podjeten in ustvarjalen, ki je ambiciozen in hoče več.

Kakšni bi bili učinki? Manj denarja v nekaterih socialnih blagajnah? Ali res? Kaj pa če bi socialna kapica povečala dodano vrednost predvsem v izvozu in bi tako povečala maso bogastva skupnosti? Zagotovo bi bilo več denarja v denarnicah bolj uspešnih na trgu. Ti bi ta denar bodisi potrošili, torej vrnili v obtok, ali pa ga hranili ali vložili, torej še vedno ustvarjali pozitivne učinke na gospodarstvo.

Vsekakor pa to ni samo ekonometrično vprašanje, temveč predvsem psihološko. To bi motiviralo uspešne, da se trudijo biti še bolj uspešni. Potrebujemo tiste, ki hočejo več. Potrebujemo jih, da lahko pokrijemo bivanje tistih, ki jih to ne zanima.

Zato se lahko temeljnega vprašanja sodobne politike, to sta revščina in prekariat, uspešno lotimo le z uravnoteženim pristopom, ki bi zgradil širši konsenz. In samo z razumevanjem naše narave. Levica je doslej ni razumela.

Standard