Zakaj politiko sploh delimo na levo in desno?

Med aktualnimi političnimi temami pri nas se zadnje čase vrti vprašanje javnega šolstva, ki ga slovenska levica vidi izključno v državni režiji. Pa tudi vprašanje razvojne ali socialne kapice, ki jo levica imenuje za bogataško in ji ostro nasprotuje. Desnica po uspešni obrambi svojega pogleda na tradicionalno družino sedaj odpira vprašanje pravice do splava. Poleg tega zagovarja privatizacijo večine podjetij v državni lasti, medtem ko se sindikati borijo proti njej in jo nekateri razglašajo kar za veleizdajo.

In to so le nekatere od aktualnih tem, ki delijo slovenski politični prostor, da sploh ne omenjam povsem različnega pogleda na preteklost, ki pri nas izstopa bolj kot v drugih evropskih državah. Skratka, levica in desnica imata povsem različen pogled tako na naše spomine, kot tudi na današnje izzive in pogled naprej.

Toda zakaj politiko sploh delimo na levo in desno? Kakšen je smisel te delitve in seveda, kakšna je vsebina in kateri so parametri, po katerih politične ideje in sile delimo?

 


Pred dobrim desetletjem je tedanji programski vodja Socialnih demokratov Igor Lukšič na neki okrogli mizi pojasnil, da je ta delitev enostavna orientacijska metafora. Z njo si ljudje pomagajo, ko skušajo razumeti nek politični dogodek in se lažje znajdejo, če imajo neke markerje, ki jih pri temu vodijo.

Eno naših osnovnih miselnih orodij je kategorizacija. Stvari iz našega sveta radi delimo po predalčkih, da damo življenju smisel in red ter da imamo tako občutek nadzora nad dogajanjem. To je naša prvinska potreba in se navezuje na drugo danost, to je nujnost energetske učinkovitosti, saj se celotna narava trudi, da bi s čim manj energije dosegla čim več. Zapletenost sveta in življenja si zato poenostavimo prek filtrov razumevanja, med katerimi so tudi orientacijske metafore. Ljudje želimo enostaven recept za razumevanje politike, saj nimamo kognitivne energije, da bi kaos in prepletenost dogajanja okrog nas poglobljeno analizirali.

Kot je takrat izpostavil Igor Lukšič, bi lahko na politiko gledali tudi drugače, pravzaprav v zgodovini tudi so gledali drugače. Pred francosko revolucijo so ljudje razumeli nek dogodek tako, da so nanj gledali z vidika hierarhije. Politična metafora za razumevanje dogajanja je potekala po vertikali, ki je imela na vrhu kralja, nato aristokracijo in kler ter tako naprej do dna. Ljudje so skozi tisto metaforo povsem drugače interpretirali politiko. Nato pa je revolucija utemeljila pogled na predpostavki enakosti ljudi, ki jih zato gledamo na isti ravni na horizontali. V tem pogledu je delitev na levo in desno povsem naravna orientacijska metafora, ki se je s časom napolnila z zgodovinsko vsebino in dogmami.

Zadnje čase pa se tako teoretiki in analitiki, kot tudi ostali, ki spremljajo politiko, vse pogosteje sprašujejo, kaj je sploh danes levo in kaj desno? Kot da bi metafora, ki je stoletja lajšala orientacijo, izgubilo svojo moč pojasnjevanja. Evropska ideološka in politična kriza prinaša z dolgoletno tehnokratsko politiko in sedaj tudi z vzpenjajočo populistično politiko nov pogled, ki je mogoče bolj priročen za razumevanje današnjega političnega dogajanja.


Uveljavlja se metafora kroga, ki ima center in obrobje. Za politično silo, ki želi vladati, je ključno razumeti, kaj so osrednja družbena vprašanja nekega časa, in odgovoriti nanje. Na to politično sredino ne gledamo s prizmo delitve na levico in desnico, temveč s preseganjem tega pogleda in iskanjem dobrega vladanja ali ideala buon governo za osrednji del skupnosti. Učinkovita politika bi zato morala razumeti, da je osnovna naloga vladanja ravno uravnavanje teh osrednjih potreb, interesov in energij. To je za neko politično silo pogoj, da dobi možnost, da se ukvarja tudi z vprašanji, ki jih sama vidi kot pomembna, a so za celotno skupnost obrobna.

Toda po stoletjih uporabe neke metafore je ta utrjena in jo doživljamo kot povsem naravno. Ljudje si težko predstavljajo, da na politiko ne bi gledali prek te delitve, saj jim daje enostaven smisel in olajša razmišljanje. Če je ta delitev samo metafora in del ontičnega, del zgodovine, ne pa del ontološkega, z večnimi in univerzalnimi kriteriji politične delitve, ali v njenem ozadju le lahko najdemo neko točko, po kateri politično dogajanje lahko delimo v vsakem času in prostoru? Ali torej obstaja ontološka globina političnih razlik?


Teoretičnega iskanja temelja za delitev politike na levo in desno se je pred leti lotil italijanski mislec Norberto Bobbio s knjigo “Desnica in levica”, v kateri je skušal to delitev opredeliti z različnim odnosom do svobode in enakosti. Politika torej temelji na osi kulturnega in razrednega boja, korenine te delitve pa je že dolgo pred Karlom Marxom postavil renesančni italijanski mislec Niccolo Machiavelli, ki je ljudstvo delil na popolo magro in popolo grosso ali na ljudstvo in oligarhijo. Pri tem je izpostavil, da je človeška narava taka, da želijo nekateri ljudje nad drugimi dominirati in jih izkoriščati, drugi pa si tega ne želijo in se temu upirajo.

Osnovna ontološka os političnega razlikovanja je torej dvojna: na eni strani razmerje med pritiski ukazovanja načina, na katerega naj ljudje živijo, ter naravnega odziva na to z uporom in bojem za svobodo odločanja; ter na drugi strani pritiski ekonomskega izkoriščanja in upor, ki si prizadeva za pošteno in pravično organizacijo proizvodnih procesov in delitve njenih sadov. Skrajšano, kulturni in socialni boj sta polji političnega razlikovanja.

Za oba upora imamo prirojene nevrološke mehanizme, ki sprožajo biopsihološke napetosti ob ukazovanju in izkoriščanju. Ljudje želimo odločati in nadzirati naše življenje ter ne trpimo krivice. Tu ležijo korenine političnih bojev med progresivnimi in konservativnimi ter socialnimi in izkoriščevalskimi silami. V zadnjih stoletjih smo te napetosti označili z metaforo razlikovanja levice in desnice. Ta delitev pa se hitro zvede na dogme, ki se jih nato slepo oklepajo politične sile, ki tako ostanejo ujetnice površinskega videza tega osnovnega političnega razlikovanja.


Poleg evropske tradicije politične filozofije je za pogled na politično razlikovanje primerna knjiga Georga Lakoffa “Moralna politika”, v kateri analizira razlike med ameriškimi demokrati in republikanci ter se ob tem naslanja na ugotovitve kognitivne lingvistike. Lakoff se ukvarja s pomenom metaforičnega razmišljanja v našem razvoju in odraslem delovanju. Ljudje nove in posebej zapletene pojave razumemo tako, da nanje gledamo s pomočjo bolj enostavnih vzorcev naših temeljnih izkušenj. Novo tako razumemo s kockami starega, ki jih zlagamo v nove kombinacije.

Lakoff izpostavi, da površinski pogled na ameriško politiko kaže številne nedoslednosti glede konkretnih prepričanj in politik. Republikanci denimo zagovarjajo majhno vlogo države, vendar močno vojsko. Demokrati zagovarjajo veliko vlogo države, ne dovolijo pa, da bi se ta mešala v pravico odločanja o splavu, ker je to element svobode. Če ostanemo na površju, bomo težko razumeli te navidezne nekonsistentnosti. Zato Lakoff pogleda v globino te delitve, v kateri vidi različen pogled na osnovno metaforo “država je družina”, prek katere doživljamo naše sobivanje z drugimi ljudmi.

Naše prve izkušnje medsebojnosti se odvijajo v okviru družine, nato pa jih metaforično preslikamo na druge družbene odnose. Pri tem Lakoff izpostavi dva različna moralna pogleda na to metaforo: na eni strani moralo strogega očeta, na drugi pa skrbnega starša. Prvi vidi svet kot nevarnega, zato mora otroka pripraviti nanj s trdo disciplino. Drugi pa vidi svoj vlogo v skrbi in pomoči, v usmerjanju otroka, da se zgradi v samostojnega in uspešnega akterja našega skupnega življenja. Ta osnovna delitev je zanj ustrezno pojasnilo za manifestacije površinskih razlik.

Politične razlike zrastejo v skupnosti na podlagi različnih pogledov na moralo in ekonomijo, za skupnost pa je pomembno, kako te razlike premaguje in kako oblikuje skupen okvir naše medsebojnosti. Kulturni in socialni boj se lahko odvijata bolj borbeno ali bolj dogovorno, za kar je ključna uravnotežena politika, ki stremi k renesančnemu idealu buon governo ali dobrega vladanja, ki upošteva tako ontološke danosti kot ontični okvir aktualnega političnega dogajanja.

 

 

Predvsem pa je za moderno levico in desnico pomembno razumeti, da je delitev globinska in da se učinkovita politika ne oklepa površinskih predalčkov preteklosti, temveč se svojih ontoloških nalog loteva z novimi prijemi, ki so najbolj učinkoviti za današnji čas in prostor.

Če levica zagovarja javno šolstvo, se lahko osredotoči na javni program in pogoje njegovega izvajanja, ni pa potrebe, da se oklepa monopola državnega izvajanja, temveč lahko dogovorjeno vsebino pod dogovorjenimi pogoji izvajamo na različne načine. Če levica zagovarja odgovornost države, da ustvari osnovne pogoje za dostojno življenje vseh, je prav, da uvede univerzalni temeljni dohodek, a ni potrebe, da ob tem zavrača razvojno ali socialno kapico, ki bi motivirala najbolj propulziven del skupnosti. Skratka, namesto cepetanja v starih predalčkih, se lahko nova levica na temelju svojih ontoloških korenin bolj odprto loti boja za svobodo in pravičnost ali boja za moralo skrbnih staršev.

Za izhod iz krize pa je pomemben ravno inovativen pristop k reševanju aktualnih težav, ki lahko preseže vrtenje v krogu starih delitev. Ko je jasna ontološka globina politične morale, smo lahko pri iskanju površinskih rešitev precej bolj svobodni kot, če se oklepamo dogmatičnega razmišljanja. In ko razumemo biopsihološke temelje našega mišljenja, odločanja in delovanja imamo trdno podlago, na kateri lahko postavimo novo levico, ki bo večne naloge boja za svobodo in pravičnost izvajala današnjemu času primerno. Čas je za tako levico.

Advertisements
Standard

Kaj se Slovenija lahko nauči od Prevca?

Na včerajšnji oddaji Tarča, ki si jo lahko ogledate tukaj, sem izpostavil nekaj stvari, ki se jih slovenska politika in družba lahko nauči od Petra Prevca in fenomena prevcanja, ki je zajel Slovenijo. Planica se tudi te dni kaže kot naše največje skupno svetišče in praznik. Kako to, da nas danes prebudijo in povežejo samo športniki?

Pri nas temelji naša medsebojnost na pretirani egalitarnosti, ki zavrača vsako, tudi meritokratsko razlikovanje. Ko se nekdo, ki bi nam moral biti enak – saj je naš sosed ali sodelavec, pa četudi je delovodja ali manager – opogumi, da izstopi iz sivine povprečnosti, se sproži program egalitarizma, ki ga poganja energent ljubosumja. Izstopanje dovolimo le velikim avtoritetam, a samo pod pogojem, da so iz tujine, ker domačih ne moramo zgraditi, saj jih že na prvem izkoraku vrnemo v povprečje.

In izstopanje dovolimo našim športnim šampionom. Najverjetneje se v tem primeru sproži arhetip ene redkih družbenih vlog, ki smo ji v zgodovini dovolili, da se dviga nad ostale: to so bili bojevniki. Kot da bi današnji športniki prevzeli to vlogo bojevnikov in zato v njih vidimo točko identifikacije in spoštovanja, ko naredijo nekaj več. Le njim je to dovoljeno.

Kaj se slovenska politika lahko nauči od fenomena Planica? Na tem modelu bi morala preučiti, kako se prebudi in poveže skupnost. Kako se mobilizira naša čustva in kako se gradi občutek pripadnosti do države. To sta dve pomembni šibki točki slovenske politike in mogoče se tu skriva tudi eden ključev izhoda iz krize, saj mora naše skupno življenje dobiti nek nov smisel, ki bo zbudil novo energijo. Čustva in pripadnost sta pomembni za učinkovito politiko, a ju ta pri nas povsem zanemarja.

V kratkem času smo naredili dva velika koraka. Zgradili smo samostojno državo in vstopili v evropske integracije. In potem smo se izgubili. Namesto, da bi si zastavili nov veliki strateški cilj, ki bi naddoločal politične procese, smo padli v dnevno politikantstvo in medsebojne spopade med posameznimi politiki namesto, da bi se osredotočali na programsko vsebino. Da bi politični procesi dobili nov smisel, potrebujemo nov veliki strateški cilj, ki bi deloval kot kompas, kot magnet za vsak posamezen korak dnevne politike. Potrebujemo smisel naše skupne medsebojnosti. O tem sem pisal že tukaj.

Na modelu Planice se politika lahko uči, kako v praksi deluje smisel, kako delujejo čustva skupnosti in kako deluje občutek pripadnosti. Že samo, če bi se politika za trenutek posvetila razmišljanju o tej temi, bi bil pomemben korak naprej.

In kaj se od Petra Prevca lahko nauči slovenska družba, posebej mladi? Prevc se je razvil v vzornika, ki ima na našo mladino pomemben vpliv. Za izgradnjo identitete posameznika je zelo pomembno modelno učenje, kot je opisal Albert Bandura . Pri oblikovanju naše identitete posnemamo vzore iz našega okolja, ki so lahko dobri ali slabi. Zato je pomembno, da imamo v skupnosti pozitivne vzornike, ki mladim ponujajo dobre okvire, ki jim dajejo navdih.

Da bi pozitivni učinki Petra Prevca kot vzorniki imeli trajne učinke in da se vse skupaj ne bi omejilo le na niz hecnih fotografij na družabnih omrežjih, pa je pomembno izpostavljati dve zadevi. Najprej spoznanje, da Prevcu uspehi niso padli v naročje samo zaradi izjemnega talenta, temveč jih je prigaral z disciplino in trdim delom. In drugič, njegova največja dodana vrednost kot vzornika je njegova ponižnost, njegova skromnost. Uspehi ga niso zanesli, temveč je ostal stabilno na svoji poti in je zato še toliko primernejši ideal za slovenski prostor, ki mu ta osebnostna značilnost ustreza.

Če bomo mladim izpostavljali ta dva vidika uspehov Petra Prevca, bomo v njihove identitete zasadili elemente, ki bodo lahko trajno prispevali k razvoju uspešnih posameznikov in uspešne skupnosti. In če se bo politika posvetila komuniciranju z našimi čustvi in gradnji naše pripadnosti državi, bomo naredili korak naprej iz politične, gospodarske in družbene krize. To se lahko naučimo od Petra Prevca.

Standard

Je strah pred begunci res fašističen?

Slovenija je globoko razklana, tako sicer kot posebej ob aktualni migrantski krizi. Smo res razdeljeni na humanitarce in fašiste ali obstaja pot do ravnotežja?

Nedavni dogodki v Šenčurju in Kranju so razburkali javno razpravo in dodatno poglobili prepad med različnimi pogledi na odpiranje ali zapiranje Slovenije za begunce. Rad bi predstavil moje intimno razmišljanje zavedajoč se tveganja, da bom tudi sam označen za traktorista in nestrpneža. Čisto kot primer nekoga, ki je v dilemi, kako ravnati v tem primeru.

Kaj je torej na tehtnici, kakšni so vložki v tej razpravi?

Z družino živimo v Kopru in uživamo naš, slovenski način življenja. Sicer je ta način iz dneva v dan na udaru zaradi gospodarske in moralne krize v naši družbi, a smo zadovoljni z njim. To je prvi vložek, ta želja po ohranitvi tega načina življenja.

Ker živim ob Italiji, že leta spremljam razkroj italijanskega načina življenja, ki je pod pritiskom imigrantov iz različnih koncev Afrike in tudi Vzhodne Evrope podlegel naraščanju kriminala in nevarnosti, ki jo predstavlja že to, da iz stanovanja neseš smeti do kante. Naraščanje nasilja se je iz južnih delov države preselilo že na sever in tudi v Milanu obstajajo predeli, ki so se spremenili v navadno džunglo.

Torej nevarnost razkroja mojega načina življenja ni samo imaginarna in namišljena, temveč ima povsem realen primer v naši soseski. Seveda italijanskih težav ne moremo primerjati z aktualnim navalom beguncev, ki se zatekajo k nam pred grozodejstvi, ki jih doživljajo na Bližnjem Vzhodu. Pa vendar je ta realen primer v naši soseski dejavnik alarma in strahu.

Drugi vložek v tehtanju odnosa do migrantske krize je zato strah pred razkrojem mojega načina življenja. Na tehtnici je torej želja po ohranitvi mojega načina življenja in nevarnost njegovega razkroja, ki temelji na dejstvih, ki jih lahko opažam v moji soseski.

In kako bi lahko kdo mene prepričal, da na prvo mesto le postavim humanitarnost?

Če bi imeli vlado, ki bi bila sposobna razumeti mojo dilemo in ustrezno komunicirati… najprej pohvaliti dejstvo, da cenim slovenski način življenja in našo identiteto… nato izraziti razumevanje nad mojimi strahovi namesto, da jih označi za imaginarne in podle… nato predstaviti jasne ukrepe in korake, ki jih načrtuje v zvezi z organizacijo migrantskih centrov po državi… mogoče celo predstaviti nekaj konkretnih ljudi, ki so pribežali k nam in tako imaginarno podobo beguncev predstaviti v konkretni človeški podobi… skratka učinkovito komunicirati tako, da najprej pomiri čustva in vzpostavi stik, ki sploh odpira pot do nastopa dejstev in argumentov… In če bi imeli vlado, ki bi vzbujala zaupanje, da je sposobna zagotoviti red in varnost… da je sposobna uresničiti obljube o organiziciji vseh svojih korakov… Potem bi mogoče v mojem tehtanju prevladala humanitarna nota in ljubezen do sočloveka, saj sem končno ideološko zrastel v socialni demokraciji.

Toda nimamo takšne vlade. Imamo vlado, ki je katastrofalno nesposobna komunicirati. Ne le z mano, temveč z vsemi ključnimi dejavniki od županov do medijev. In imamo vlado, ki je operativno povsem nesposobna in ki ne vzbuja nikakršnega zaupanja, da bi znala res učinkovito organizirati vse korake za reševanje aktualne krize.

In v takšnih pogojih pri mojem tehtanju prevaga želja po ohranitvi mojega načina življenja in stališče, da Slovenija ni sposobna odpreti svojih meja za begunce ter poskrbeti za njihovo – začasno ali stalno – namestitev, ne da bi bil ob tem ogrožen ta moj način življenja. Zato razumem vstaje v Šenčurju in strah v Kranju ter drugih krajih po Sloveniji. Razumem te strahove in jih ne označujem za fašistične.

Reakcija vlade in celotne slovenske levice, ki z izrazi kot je hujskaštvo, domobranstvo, traktoristi in primitivizem le še poglablja prepad med čustvi ljudi in načrti vlade. Slovenija je razklana in odziv levice na upravičen in razumljiv strah ljudi ta razkol pelje po poti nadaljnjega zaostrovanja razmer v državi.

Ljudje, ki nasprotujejo postavljanju migrantskih centrov niso fašisti. So povsem običajni ljudje, ideološko zmerni in politično sredinski. So tisti ljudje, ki na koncu tudi odločajo volilni rezultat, ko se nagnejo bodisi na eno bodisi drugo stran političnega prostora. Odziv levice na njihova čustva in prepričanja jih potiska na drugo stran. In če bodo na koncu res prevagale celo radikalne politične sile, bo pot do njihovega uspeha tlakovalo prav nerazumevanje levice, da politika vlada ljudjem iz krvi in mesa.

Standard