Kaj se Slovenija lahko nauči od Prevca?

Na včerajšnji oddaji Tarča, ki si jo lahko ogledate tukaj, sem izpostavil nekaj stvari, ki se jih slovenska politika in družba lahko nauči od Petra Prevca in fenomena prevcanja, ki je zajel Slovenijo. Planica se tudi te dni kaže kot naše največje skupno svetišče in praznik. Kako to, da nas danes prebudijo in povežejo samo športniki?

Pri nas temelji naša medsebojnost na pretirani egalitarnosti, ki zavrača vsako, tudi meritokratsko razlikovanje. Ko se nekdo, ki bi nam moral biti enak – saj je naš sosed ali sodelavec, pa četudi je delovodja ali manager – opogumi, da izstopi iz sivine povprečnosti, se sproži program egalitarizma, ki ga poganja energent ljubosumja. Izstopanje dovolimo le velikim avtoritetam, a samo pod pogojem, da so iz tujine, ker domačih ne moramo zgraditi, saj jih že na prvem izkoraku vrnemo v povprečje.

In izstopanje dovolimo našim športnim šampionom. Najverjetneje se v tem primeru sproži arhetip ene redkih družbenih vlog, ki smo ji v zgodovini dovolili, da se dviga nad ostale: to so bili bojevniki. Kot da bi današnji športniki prevzeli to vlogo bojevnikov in zato v njih vidimo točko identifikacije in spoštovanja, ko naredijo nekaj več. Le njim je to dovoljeno.

Kaj se slovenska politika lahko nauči od fenomena Planica? Na tem modelu bi morala preučiti, kako se prebudi in poveže skupnost. Kako se mobilizira naša čustva in kako se gradi občutek pripadnosti do države. To sta dve pomembni šibki točki slovenske politike in mogoče se tu skriva tudi eden ključev izhoda iz krize, saj mora naše skupno življenje dobiti nek nov smisel, ki bo zbudil novo energijo. Čustva in pripadnost sta pomembni za učinkovito politiko, a ju ta pri nas povsem zanemarja.

V kratkem času smo naredili dva velika koraka. Zgradili smo samostojno državo in vstopili v evropske integracije. In potem smo se izgubili. Namesto, da bi si zastavili nov veliki strateški cilj, ki bi naddoločal politične procese, smo padli v dnevno politikantstvo in medsebojne spopade med posameznimi politiki namesto, da bi se osredotočali na programsko vsebino. Da bi politični procesi dobili nov smisel, potrebujemo nov veliki strateški cilj, ki bi deloval kot kompas, kot magnet za vsak posamezen korak dnevne politike. Potrebujemo smisel naše skupne medsebojnosti. O tem sem pisal že tukaj.

Na modelu Planice se politika lahko uči, kako v praksi deluje smisel, kako delujejo čustva skupnosti in kako deluje občutek pripadnosti. Že samo, če bi se politika za trenutek posvetila razmišljanju o tej temi, bi bil pomemben korak naprej.

In kaj se od Petra Prevca lahko nauči slovenska družba, posebej mladi? Prevc se je razvil v vzornika, ki ima na našo mladino pomemben vpliv. Za izgradnjo identitete posameznika je zelo pomembno modelno učenje, kot je opisal Albert Bandura . Pri oblikovanju naše identitete posnemamo vzore iz našega okolja, ki so lahko dobri ali slabi. Zato je pomembno, da imamo v skupnosti pozitivne vzornike, ki mladim ponujajo dobre okvire, ki jim dajejo navdih.

Da bi pozitivni učinki Petra Prevca kot vzorniki imeli trajne učinke in da se vse skupaj ne bi omejilo le na niz hecnih fotografij na družabnih omrežjih, pa je pomembno izpostavljati dve zadevi. Najprej spoznanje, da Prevcu uspehi niso padli v naročje samo zaradi izjemnega talenta, temveč jih je prigaral z disciplino in trdim delom. In drugič, njegova največja dodana vrednost kot vzornika je njegova ponižnost, njegova skromnost. Uspehi ga niso zanesli, temveč je ostal stabilno na svoji poti in je zato še toliko primernejši ideal za slovenski prostor, ki mu ta osebnostna značilnost ustreza.

Če bomo mladim izpostavljali ta dva vidika uspehov Petra Prevca, bomo v njihove identitete zasadili elemente, ki bodo lahko trajno prispevali k razvoju uspešnih posameznikov in uspešne skupnosti. In če se bo politika posvetila komuniciranju z našimi čustvi in gradnji naše pripadnosti državi, bomo naredili korak naprej iz politične, gospodarske in družbene krize. To se lahko naučimo od Petra Prevca.

Advertisements
Standard