Je strah pred begunci res fašističen?

Slovenija je globoko razklana, tako sicer kot posebej ob aktualni migrantski krizi. Smo res razdeljeni na humanitarce in fašiste ali obstaja pot do ravnotežja?

Nedavni dogodki v Šenčurju in Kranju so razburkali javno razpravo in dodatno poglobili prepad med različnimi pogledi na odpiranje ali zapiranje Slovenije za begunce. Rad bi predstavil moje intimno razmišljanje zavedajoč se tveganja, da bom tudi sam označen za traktorista in nestrpneža. Čisto kot primer nekoga, ki je v dilemi, kako ravnati v tem primeru.

Kaj je torej na tehtnici, kakšni so vložki v tej razpravi?

Z družino živimo v Kopru in uživamo naš, slovenski način življenja. Sicer je ta način iz dneva v dan na udaru zaradi gospodarske in moralne krize v naši družbi, a smo zadovoljni z njim. To je prvi vložek, ta želja po ohranitvi tega načina življenja.

Ker živim ob Italiji, že leta spremljam razkroj italijanskega načina življenja, ki je pod pritiskom imigrantov iz različnih koncev Afrike in tudi Vzhodne Evrope podlegel naraščanju kriminala in nevarnosti, ki jo predstavlja že to, da iz stanovanja neseš smeti do kante. Naraščanje nasilja se je iz južnih delov države preselilo že na sever in tudi v Milanu obstajajo predeli, ki so se spremenili v navadno džunglo.

Torej nevarnost razkroja mojega načina življenja ni samo imaginarna in namišljena, temveč ima povsem realen primer v naši soseski. Seveda italijanskih težav ne moremo primerjati z aktualnim navalom beguncev, ki se zatekajo k nam pred grozodejstvi, ki jih doživljajo na Bližnjem Vzhodu. Pa vendar je ta realen primer v naši soseski dejavnik alarma in strahu.

Drugi vložek v tehtanju odnosa do migrantske krize je zato strah pred razkrojem mojega načina življenja. Na tehtnici je torej želja po ohranitvi mojega načina življenja in nevarnost njegovega razkroja, ki temelji na dejstvih, ki jih lahko opažam v moji soseski.

In kako bi lahko kdo mene prepričal, da na prvo mesto le postavim humanitarnost?

Če bi imeli vlado, ki bi bila sposobna razumeti mojo dilemo in ustrezno komunicirati… najprej pohvaliti dejstvo, da cenim slovenski način življenja in našo identiteto… nato izraziti razumevanje nad mojimi strahovi namesto, da jih označi za imaginarne in podle… nato predstaviti jasne ukrepe in korake, ki jih načrtuje v zvezi z organizacijo migrantskih centrov po državi… mogoče celo predstaviti nekaj konkretnih ljudi, ki so pribežali k nam in tako imaginarno podobo beguncev predstaviti v konkretni človeški podobi… skratka učinkovito komunicirati tako, da najprej pomiri čustva in vzpostavi stik, ki sploh odpira pot do nastopa dejstev in argumentov… In če bi imeli vlado, ki bi vzbujala zaupanje, da je sposobna zagotoviti red in varnost… da je sposobna uresničiti obljube o organiziciji vseh svojih korakov… Potem bi mogoče v mojem tehtanju prevladala humanitarna nota in ljubezen do sočloveka, saj sem končno ideološko zrastel v socialni demokraciji.

Toda nimamo takšne vlade. Imamo vlado, ki je katastrofalno nesposobna komunicirati. Ne le z mano, temveč z vsemi ključnimi dejavniki od županov do medijev. In imamo vlado, ki je operativno povsem nesposobna in ki ne vzbuja nikakršnega zaupanja, da bi znala res učinkovito organizirati vse korake za reševanje aktualne krize.

In v takšnih pogojih pri mojem tehtanju prevaga želja po ohranitvi mojega načina življenja in stališče, da Slovenija ni sposobna odpreti svojih meja za begunce ter poskrbeti za njihovo – začasno ali stalno – namestitev, ne da bi bil ob tem ogrožen ta moj način življenja. Zato razumem vstaje v Šenčurju in strah v Kranju ter drugih krajih po Sloveniji. Razumem te strahove in jih ne označujem za fašistične.

Reakcija vlade in celotne slovenske levice, ki z izrazi kot je hujskaštvo, domobranstvo, traktoristi in primitivizem le še poglablja prepad med čustvi ljudi in načrti vlade. Slovenija je razklana in odziv levice na upravičen in razumljiv strah ljudi ta razkol pelje po poti nadaljnjega zaostrovanja razmer v državi.

Ljudje, ki nasprotujejo postavljanju migrantskih centrov niso fašisti. So povsem običajni ljudje, ideološko zmerni in politično sredinski. So tisti ljudje, ki na koncu tudi odločajo volilni rezultat, ko se nagnejo bodisi na eno bodisi drugo stran političnega prostora. Odziv levice na njihova čustva in prepričanja jih potiska na drugo stran. In če bodo na koncu res prevagale celo radikalne politične sile, bo pot do njihovega uspeha tlakovalo prav nerazumevanje levice, da politika vlada ljudjem iz krvi in mesa.

Advertisements
Standard