A je to demokracija, da je Janša poslanec?

 

V srednji šoli me politika ni kaj dosti brigala. Poleg punc je bil šport moje edino polje interesa. Kljub temu pa sva s sošolcem nekega zimskega dne konec prelomnih osemdestih let špricala pouk, da sva šla v Ljubljano podpreti zaprto četverico. To je bilo prvič, da sem slišal za Janeza Janšo. Ponosni smo skandirali njegovo ime.

Dobrih pet let za tem sem se v času študija ponovno udeležil demonstracij povezanih z njim, a tokrat kot proti-protestnik. Na demonstracijah ob aferi Depala vas smo se s sošolci z demonskega FDV odpravili na ta dogodek s transparentom: “Janša saj bomo volili zate, samo ne tepi nas”. Malo je manjkalo, da nas niso pretepli njegovi podporniki.

Ko sem se kmalu za tem odločil, da se vključim v politiko, sem vstopil v takratno Združeno listo socialnih demokratov, ki se danes poražena in minimalizirana imenuje Socialni demokrati.

Dvajset let je minilo in njegovo ime ves ta čas tvori axis mundi slovenske politike. To obdobje sem bil torej na drugi strani političnega prostora in tako bo ostalo tudi v prihodnje, čeprav sem se iz levega kota od radikalnega socialista premaknil v osrednji del, ki na politiko gleda povsem utilitaristično.

V mojem bistvu sem politični filozof in teoretik, toda politiko sem tudi v praksi spoznal od vrha do dna, od fasade do ozadja in podzemlja.

Vedno sem iskal mojo pot in si tudi izmišljal moj diskurz in koncepte, zato tudi na demokracijo gledam precej drugače, kot je to danes običajno.

Zame je demokracija enostaven koncept: ljudje se preštejejo in odločajo.

Vse ostalo je na eni strani le matematična formula, ki to preštevanje prevede v politične funkcije, ter na drugi strani civilizacijski okvir našega časa in prostora, ki temu okostju da meso naše verzije demokracije.

Temelj pa je brutalno enostaven: preštejmo se.

 

Nekaj pravnikov je že vrhunsko razložilo, zakaj je s pravnega vidika povsem jasno, da Janezu Janši poslanski mandat enostavno pripada. Zato se tega vidika sploh ne bi dotikal, saj sem končno politolog.

Imam pa svoj pogled na to, ali je to tudi etično utemeljeno.

Ker verjamem, da je demokracija samo preštevanje ljudske volje, je tudi iz etičnega in filozofskega vidika jasno, da ima Janez Janša pravico biti poslanec. In da je vsako drugačno stališče radikalno zavračanje demokracije in volje tistega dela ljudstva, ki ima drugačno mnenje od njegovih nasprotnikov.

Da, ljudje imajo demokratično pravico, da svoj glas podelijo zaporniku. In to velja tudi, če bi svoj glas dali nekomu, ki je v zaporu zaradi drugih zločinov. In tudi, če bi svoj glas dali nekomu, ki je v kampanji padel v komo. In tudi … Komurkoli. Ljudje imajo to pravico. To je demokracija. Pika.

Že sama razprava, ali imajo volilci pravico glasovati za zapornika in ali so normalni, je zato v temelju popolno zavračanje demokracije.

Ne glede na to, kaj si o njem kdo misli, je v duhu demokracije nujno sprejeti dejstvo, da ima del ljudstva drugačen pogled od našega. In največji rušilci demokracije so prav tisti, ki se ustijo z ideologijo strpnosti in radikalnih levih idej, ki drugi strani očita prav nestrpnost in nedemokratičnost.

Če smo demokrati, imamo zato samo eno možnost: spoštovati voljo ljudi in strpno sprejeti dejstvo, da je Janez Janša poslanec.

Ali so njegovi volilci normalni? Da. Preprosto verjamejo, da je nedolžen in po krivem obsojen. In glede na šlamastiko slovenskega pravosodja, ki je prepleteno z mafijskimi omrežji pokvarjenih sodnic in sodnikov, imajo svoje argumente.

Ali je vso to dogajanje zdravo za Slovenijo? Niti slučajno.

SDS je stranka, ki je danes ni mogoče vključiti v politični proces vodenja države. Je stranka destrukcije, ki s svojim pomembnim deležem pridobljenim na volitvah zaradi svoje strategije krči parlamentarni prostor. Je stranka, ki nima namena sodelovati in se pogovarjati z nikomer. Niti z najbližjimi, celo partnerji.

Tako kot ima Italija težave z destruktivnostjo predstavnikov Beppe Grilla, ima tudi Slovenija težavo s tem, da petina parlamentarnega prostora nima namena sodelovati pri vodenju države. Tej petini pa se je sedaj pridružila tudi Združena levica, ki destrukcijo vodi z drugega kota. Zato je maneverski prostor pomembno zožen in terja še toliko več dialoga med preostalimi zmernimi političnimi silami.

Ta strategija SDS je z vidika volilnega rezultata samomorilska. Zaradi take kampanje so samo na zadnjih volitvah izgubili vsaj pet odstotkov. Z vidika politike, ki hoče uspeh na volitvah ter nato vladati, je taka strategija torej nespametna.

Toda ta strategija je z njihovega vidika povsem utemeljena in celo edina možna etična drža.

SDS noče sodelovati v današnjem režimu, ker hoče ta režim zrušiti v samih temeljih.

Prepričani so, da državo še vedno vodijo komunistične strukture (in glede tega se povsem strinjam z njimi in tudi sam trpim posledice njihovega pokvarjenega vladanja iz ozadja).

 

Zato na volitvah ne nastopajo zato, da bi z drugimi političnimi silami sodelovali pri vodenju države. Namesto tega imajo en sam program: rušenje prikritega komunističnega režima ter izvedbo tranzicije s prehodom v drugo republiko.

Ne podpiram njihove verzije druge republike. Razumem in spoštujem pa njihov program rušenja prikritega komunističnega režima.

Čeprav bi bil tudi v drugi republiki na drugi strani in čeprav zavračam njihov ideološki program, ker nisem konservativen ampak progresiven, pa razumem, kaj in zakaj počnejo.

In kot demokrat lahko strpno spremljam to njihovo početje. Tudi, ko se dotika mojih etičnih temeljev in ko delujejo proti mojemu pogledu na življenje. Tudi, ko zagovarjajo stvari, ki so mi odvratne.

Ali je torej dobro, da je Janez Janša poslanec. Ne, ker ni dobro, da je sploh nastal in se razvil kot politični mit, okrog katerega se vrtimo že več kot dve desetletji. Bolje bi bilo, da ne bi imeli niti prikritega komunističnega režima niti takega borca proti njemu, temveč zmerne in dialoške politične sile, ki bi z idejami tekmovale in se nato usklajevale za dobro vodenje države.

Toda za to ni toliko kriv on, temveč predvsem njegovi sovražniki, ki so ta mit zgradili in ga s pridom izkoriščajo zato, da ohranjajo svoj režim. Izkoriščajo zato, da lahko za fasado različnih političnih obrazov in sil nadaljujejo s svojimi svinjarijami.

Oni so ga naredili takšnega, kot danes ni všeč večini ljudstva. Že sam njegov obstoj igra za njihov interes.

Bolje bi bilo, če ne bi bilo takih političnih dejavnikov in bi danes imeli novo četverico, za katero bi skandirali ter poskusili ponoviti vajo demokratizacije države.

Toda obstaja. In ima pravico obstajati. In ima pravico biti poslanec.

Standard