Ali slovenska levica razume razliko med javnim in državnim?

Pred desetletjem sem bil del ekipe, ki je pod vodstvom Igorja Lukšiča vodila Socialne demokrate na poti ideološke in programske modernizacije. Ta pot se je začela s turnejo po Sloveniji pod nazivom “Kul politika”, ki je pripeljala do ideološkega programa “Slovenija v vrhu sveta”, nadaljevala pa z oblikovanjem modernega “Alternativnega vladnega programa”, s katerim je stranka nastopila na zmagovitih parlamentarnih volitvah 2008.

 

Po zmagi se je avtomobil, ki je peljal v smer modernizacije, najprej prevrnil na streho s klavrnim vladanjem Boruta Pahorja, po tej nesreči pa je ta poškodovani avtomobil nadaljeval z vzvratno vožnjo, ki je stranko vrnila v objem stare, reakcionarne politike. Danes v slovenski levici nič več ne kaže na modernizacijo, saj se tekma za podporo volilcev med Socialnimi demokrati in Združeno levico bije na polju starih ideoloških temeljev popolnega egalitarizma, predvsem pa pretiranega etatizma, torej poudarjanja vloge države in njenih sistemov.

Prav etatizem je ena največih ovir za strukturne reforme, s katerimi bi naše gospodarstvo in družba zadihala in mobilizirala skupnost za učinkovitejši spopad z aktualnimi izzivi. Etatizem se kaže v razpravah o ureditvi šolstva, zdravstva, socialnega varstva… skratka na vseh področjih naše medsebojnosti. Predvsem pa se v teh razpravah kaže, da levici ni jasna razlika med javnim in državnim. Ena od razprav, ki odsevajo to nerazumevanje, je vprašanje osnovnega šolstva po odločitvi Ustavnega sodišča, da je tudi koncesionarsko zasebno šolstvo upravičeno do stoodstotnega proračunskega financiranja.

 

Levica se je na to odločitev odzvala borbeno, pri tem pa je v senci dejstvo, da gre za peščico šol, ki v zasebni režiji izvajajo javni program z dovoljenjem države, ki je določila pogoje in kriterije tega izvajanja. S pomočjo površnih medijev, ki se niso sposobni spustiti v analizo dejstev, je levica sprožila boj za javno šolstvo. Toda, ali gre pri tem res za javno šolstvo ali gre bolj natančno za boj za državno šolstvo? Kaj sploh pomeni javno šolstvo in kakšna je razlika med javnim in državnim?

Ko govorimo o javnem šolstvu (ali zdravstvu ali javnih gospodarskih službah…), govorimo o vsebini in pogojih izvajanja neke dejavnosti, ki je pomembna za moderno skupnost. Javno šolstvo je torej javni program, ki določa kurikulum, določa pogoje izvajanja in dostopa do tega programa ter seveda določa tudi financiranje iz naše skupne malhe davkov, ki jih plačujemo vsi. Sama izvedba javnih programov pa je lahko bodisi v državni režiji ali pa s koncesijo prepuščena izvajanju zasebnega sektorja. Torej, pa naj to zveni še tako čudno, so tudi zasebne šole, ki izvajajo javni program, del javnega šolstva.

To, kar želi slovenska levica, ni javno šolstvo, temveč ekskluzivno državno šolstvo. In to nerazumevanje razlike med javnim in državnim vodi v demagoške izjave, da gre zasebnemu šolstvu le za dobiček in da bi zato njihovo polno financiranje bilo v škodo javnega šolstva. Boj za javno šolstvo je boj za vsebino, za kakovost in dostopnost znanja, ne pa strah pred zasebnim sektorjem kot vampirskim sesalcem naše skupne fiskalne krvi.

Ko bo slovenska levica razumela razliko med javnim in državnim, bo to velik korak naprej. Ta korak bo omogočil osredotočenje na vsebino in pogoje njenega izvajanja, namesto demagoških razprav in izgubljanja v formi. In ta korak bo sprostil potenciale in energije, ki jih naša skupnost potrebuje na napredek in izhod iz današnje krize.

Advertisements
Standard