Zakaj politiko sploh delimo na levo in desno?

Med aktualnimi političnimi temami pri nas se zadnje čase vrti vprašanje javnega šolstva, ki ga slovenska levica vidi izključno v državni režiji. Pa tudi vprašanje razvojne ali socialne kapice, ki jo levica imenuje za bogataško in ji ostro nasprotuje. Desnica po uspešni obrambi svojega pogleda na tradicionalno družino sedaj odpira vprašanje pravice do splava. Poleg tega zagovarja privatizacijo večine podjetij v državni lasti, medtem ko se sindikati borijo proti njej in jo nekateri razglašajo kar za veleizdajo.

In to so le nekatere od aktualnih tem, ki delijo slovenski politični prostor, da sploh ne omenjam povsem različnega pogleda na preteklost, ki pri nas izstopa bolj kot v drugih evropskih državah. Skratka, levica in desnica imata povsem različen pogled tako na naše spomine, kot tudi na današnje izzive in pogled naprej.

Toda zakaj politiko sploh delimo na levo in desno? Kakšen je smisel te delitve in seveda, kakšna je vsebina in kateri so parametri, po katerih politične ideje in sile delimo?

 


Pred dobrim desetletjem je tedanji programski vodja Socialnih demokratov Igor Lukšič na neki okrogli mizi pojasnil, da je ta delitev enostavna orientacijska metafora. Z njo si ljudje pomagajo, ko skušajo razumeti nek politični dogodek in se lažje znajdejo, če imajo neke markerje, ki jih pri temu vodijo.

Eno naših osnovnih miselnih orodij je kategorizacija. Stvari iz našega sveta radi delimo po predalčkih, da damo življenju smisel in red ter da imamo tako občutek nadzora nad dogajanjem. To je naša prvinska potreba in se navezuje na drugo danost, to je nujnost energetske učinkovitosti, saj se celotna narava trudi, da bi s čim manj energije dosegla čim več. Zapletenost sveta in življenja si zato poenostavimo prek filtrov razumevanja, med katerimi so tudi orientacijske metafore. Ljudje želimo enostaven recept za razumevanje politike, saj nimamo kognitivne energije, da bi kaos in prepletenost dogajanja okrog nas poglobljeno analizirali.

Kot je takrat izpostavil Igor Lukšič, bi lahko na politiko gledali tudi drugače, pravzaprav v zgodovini tudi so gledali drugače. Pred francosko revolucijo so ljudje razumeli nek dogodek tako, da so nanj gledali z vidika hierarhije. Politična metafora za razumevanje dogajanja je potekala po vertikali, ki je imela na vrhu kralja, nato aristokracijo in kler ter tako naprej do dna. Ljudje so skozi tisto metaforo povsem drugače interpretirali politiko. Nato pa je revolucija utemeljila pogled na predpostavki enakosti ljudi, ki jih zato gledamo na isti ravni na horizontali. V tem pogledu je delitev na levo in desno povsem naravna orientacijska metafora, ki se je s časom napolnila z zgodovinsko vsebino in dogmami.

Zadnje čase pa se tako teoretiki in analitiki, kot tudi ostali, ki spremljajo politiko, vse pogosteje sprašujejo, kaj je sploh danes levo in kaj desno? Kot da bi metafora, ki je stoletja lajšala orientacijo, izgubilo svojo moč pojasnjevanja. Evropska ideološka in politična kriza prinaša z dolgoletno tehnokratsko politiko in sedaj tudi z vzpenjajočo populistično politiko nov pogled, ki je mogoče bolj priročen za razumevanje današnjega političnega dogajanja.


Uveljavlja se metafora kroga, ki ima center in obrobje. Za politično silo, ki želi vladati, je ključno razumeti, kaj so osrednja družbena vprašanja nekega časa, in odgovoriti nanje. Na to politično sredino ne gledamo s prizmo delitve na levico in desnico, temveč s preseganjem tega pogleda in iskanjem dobrega vladanja ali ideala buon governo za osrednji del skupnosti. Učinkovita politika bi zato morala razumeti, da je osnovna naloga vladanja ravno uravnavanje teh osrednjih potreb, interesov in energij. To je za neko politično silo pogoj, da dobi možnost, da se ukvarja tudi z vprašanji, ki jih sama vidi kot pomembna, a so za celotno skupnost obrobna.

Toda po stoletjih uporabe neke metafore je ta utrjena in jo doživljamo kot povsem naravno. Ljudje si težko predstavljajo, da na politiko ne bi gledali prek te delitve, saj jim daje enostaven smisel in olajša razmišljanje. Če je ta delitev samo metafora in del ontičnega, del zgodovine, ne pa del ontološkega, z večnimi in univerzalnimi kriteriji politične delitve, ali v njenem ozadju le lahko najdemo neko točko, po kateri politično dogajanje lahko delimo v vsakem času in prostoru? Ali torej obstaja ontološka globina političnih razlik?


Teoretičnega iskanja temelja za delitev politike na levo in desno se je pred leti lotil italijanski mislec Norberto Bobbio s knjigo “Desnica in levica”, v kateri je skušal to delitev opredeliti z različnim odnosom do svobode in enakosti. Politika torej temelji na osi kulturnega in razrednega boja, korenine te delitve pa je že dolgo pred Karlom Marxom postavil renesančni italijanski mislec Niccolo Machiavelli, ki je ljudstvo delil na popolo magro in popolo grosso ali na ljudstvo in oligarhijo. Pri tem je izpostavil, da je človeška narava taka, da želijo nekateri ljudje nad drugimi dominirati in jih izkoriščati, drugi pa si tega ne želijo in se temu upirajo.

Osnovna ontološka os političnega razlikovanja je torej dvojna: na eni strani razmerje med pritiski ukazovanja načina, na katerega naj ljudje živijo, ter naravnega odziva na to z uporom in bojem za svobodo odločanja; ter na drugi strani pritiski ekonomskega izkoriščanja in upor, ki si prizadeva za pošteno in pravično organizacijo proizvodnih procesov in delitve njenih sadov. Skrajšano, kulturni in socialni boj sta polji političnega razlikovanja.

Za oba upora imamo prirojene nevrološke mehanizme, ki sprožajo biopsihološke napetosti ob ukazovanju in izkoriščanju. Ljudje želimo odločati in nadzirati naše življenje ter ne trpimo krivice. Tu ležijo korenine političnih bojev med progresivnimi in konservativnimi ter socialnimi in izkoriščevalskimi silami. V zadnjih stoletjih smo te napetosti označili z metaforo razlikovanja levice in desnice. Ta delitev pa se hitro zvede na dogme, ki se jih nato slepo oklepajo politične sile, ki tako ostanejo ujetnice površinskega videza tega osnovnega političnega razlikovanja.


Poleg evropske tradicije politične filozofije je za pogled na politično razlikovanje primerna knjiga Georga Lakoffa “Moralna politika”, v kateri analizira razlike med ameriškimi demokrati in republikanci ter se ob tem naslanja na ugotovitve kognitivne lingvistike. Lakoff se ukvarja s pomenom metaforičnega razmišljanja v našem razvoju in odraslem delovanju. Ljudje nove in posebej zapletene pojave razumemo tako, da nanje gledamo s pomočjo bolj enostavnih vzorcev naših temeljnih izkušenj. Novo tako razumemo s kockami starega, ki jih zlagamo v nove kombinacije.

Lakoff izpostavi, da površinski pogled na ameriško politiko kaže številne nedoslednosti glede konkretnih prepričanj in politik. Republikanci denimo zagovarjajo majhno vlogo države, vendar močno vojsko. Demokrati zagovarjajo veliko vlogo države, ne dovolijo pa, da bi se ta mešala v pravico odločanja o splavu, ker je to element svobode. Če ostanemo na površju, bomo težko razumeli te navidezne nekonsistentnosti. Zato Lakoff pogleda v globino te delitve, v kateri vidi različen pogled na osnovno metaforo “država je družina”, prek katere doživljamo naše sobivanje z drugimi ljudmi.

Naše prve izkušnje medsebojnosti se odvijajo v okviru družine, nato pa jih metaforično preslikamo na druge družbene odnose. Pri tem Lakoff izpostavi dva različna moralna pogleda na to metaforo: na eni strani moralo strogega očeta, na drugi pa skrbnega starša. Prvi vidi svet kot nevarnega, zato mora otroka pripraviti nanj s trdo disciplino. Drugi pa vidi svoj vlogo v skrbi in pomoči, v usmerjanju otroka, da se zgradi v samostojnega in uspešnega akterja našega skupnega življenja. Ta osnovna delitev je zanj ustrezno pojasnilo za manifestacije površinskih razlik.

Politične razlike zrastejo v skupnosti na podlagi različnih pogledov na moralo in ekonomijo, za skupnost pa je pomembno, kako te razlike premaguje in kako oblikuje skupen okvir naše medsebojnosti. Kulturni in socialni boj se lahko odvijata bolj borbeno ali bolj dogovorno, za kar je ključna uravnotežena politika, ki stremi k renesančnemu idealu buon governo ali dobrega vladanja, ki upošteva tako ontološke danosti kot ontični okvir aktualnega političnega dogajanja.

 

 

Predvsem pa je za moderno levico in desnico pomembno razumeti, da je delitev globinska in da se učinkovita politika ne oklepa površinskih predalčkov preteklosti, temveč se svojih ontoloških nalog loteva z novimi prijemi, ki so najbolj učinkoviti za današnji čas in prostor.

Če levica zagovarja javno šolstvo, se lahko osredotoči na javni program in pogoje njegovega izvajanja, ni pa potrebe, da se oklepa monopola državnega izvajanja, temveč lahko dogovorjeno vsebino pod dogovorjenimi pogoji izvajamo na različne načine. Če levica zagovarja odgovornost države, da ustvari osnovne pogoje za dostojno življenje vseh, je prav, da uvede univerzalni temeljni dohodek, a ni potrebe, da ob tem zavrača razvojno ali socialno kapico, ki bi motivirala najbolj propulziven del skupnosti. Skratka, namesto cepetanja v starih predalčkih, se lahko nova levica na temelju svojih ontoloških korenin bolj odprto loti boja za svobodo in pravičnost ali boja za moralo skrbnih staršev.

Za izhod iz krize pa je pomemben ravno inovativen pristop k reševanju aktualnih težav, ki lahko preseže vrtenje v krogu starih delitev. Ko je jasna ontološka globina politične morale, smo lahko pri iskanju površinskih rešitev precej bolj svobodni kot, če se oklepamo dogmatičnega razmišljanja. In ko razumemo biopsihološke temelje našega mišljenja, odločanja in delovanja imamo trdno podlago, na kateri lahko postavimo novo levico, ki bo večne naloge boja za svobodo in pravičnost izvajala današnjemu času primerno. Čas je za tako levico.

Advertisements
Standard

A je to demokracija, da je Janša poslanec?

 

V srednji šoli me politika ni kaj dosti brigala. Poleg punc je bil šport moje edino polje interesa. Kljub temu pa sva s sošolcem nekega zimskega dne konec prelomnih osemdestih let špricala pouk, da sva šla v Ljubljano podpreti zaprto četverico. To je bilo prvič, da sem slišal za Janeza Janšo. Ponosni smo skandirali njegovo ime.

Dobrih pet let za tem sem se v času študija ponovno udeležil demonstracij povezanih z njim, a tokrat kot proti-protestnik. Na demonstracijah ob aferi Depala vas smo se s sošolci z demonskega FDV odpravili na ta dogodek s transparentom: “Janša saj bomo volili zate, samo ne tepi nas”. Malo je manjkalo, da nas niso pretepli njegovi podporniki.

Ko sem se kmalu za tem odločil, da se vključim v politiko, sem vstopil v takratno Združeno listo socialnih demokratov, ki se danes poražena in minimalizirana imenuje Socialni demokrati.

Dvajset let je minilo in njegovo ime ves ta čas tvori axis mundi slovenske politike. To obdobje sem bil torej na drugi strani političnega prostora in tako bo ostalo tudi v prihodnje, čeprav sem se iz levega kota od radikalnega socialista premaknil v osrednji del, ki na politiko gleda povsem utilitaristično.

V mojem bistvu sem politični filozof in teoretik, toda politiko sem tudi v praksi spoznal od vrha do dna, od fasade do ozadja in podzemlja.

Vedno sem iskal mojo pot in si tudi izmišljal moj diskurz in koncepte, zato tudi na demokracijo gledam precej drugače, kot je to danes običajno.

Zame je demokracija enostaven koncept: ljudje se preštejejo in odločajo.

Vse ostalo je na eni strani le matematična formula, ki to preštevanje prevede v politične funkcije, ter na drugi strani civilizacijski okvir našega časa in prostora, ki temu okostju da meso naše verzije demokracije.

Temelj pa je brutalno enostaven: preštejmo se.

 

Nekaj pravnikov je že vrhunsko razložilo, zakaj je s pravnega vidika povsem jasno, da Janezu Janši poslanski mandat enostavno pripada. Zato se tega vidika sploh ne bi dotikal, saj sem končno politolog.

Imam pa svoj pogled na to, ali je to tudi etično utemeljeno.

Ker verjamem, da je demokracija samo preštevanje ljudske volje, je tudi iz etičnega in filozofskega vidika jasno, da ima Janez Janša pravico biti poslanec. In da je vsako drugačno stališče radikalno zavračanje demokracije in volje tistega dela ljudstva, ki ima drugačno mnenje od njegovih nasprotnikov.

Da, ljudje imajo demokratično pravico, da svoj glas podelijo zaporniku. In to velja tudi, če bi svoj glas dali nekomu, ki je v zaporu zaradi drugih zločinov. In tudi, če bi svoj glas dali nekomu, ki je v kampanji padel v komo. In tudi … Komurkoli. Ljudje imajo to pravico. To je demokracija. Pika.

Že sama razprava, ali imajo volilci pravico glasovati za zapornika in ali so normalni, je zato v temelju popolno zavračanje demokracije.

Ne glede na to, kaj si o njem kdo misli, je v duhu demokracije nujno sprejeti dejstvo, da ima del ljudstva drugačen pogled od našega. In največji rušilci demokracije so prav tisti, ki se ustijo z ideologijo strpnosti in radikalnih levih idej, ki drugi strani očita prav nestrpnost in nedemokratičnost.

Če smo demokrati, imamo zato samo eno možnost: spoštovati voljo ljudi in strpno sprejeti dejstvo, da je Janez Janša poslanec.

Ali so njegovi volilci normalni? Da. Preprosto verjamejo, da je nedolžen in po krivem obsojen. In glede na šlamastiko slovenskega pravosodja, ki je prepleteno z mafijskimi omrežji pokvarjenih sodnic in sodnikov, imajo svoje argumente.

Ali je vso to dogajanje zdravo za Slovenijo? Niti slučajno.

SDS je stranka, ki je danes ni mogoče vključiti v politični proces vodenja države. Je stranka destrukcije, ki s svojim pomembnim deležem pridobljenim na volitvah zaradi svoje strategije krči parlamentarni prostor. Je stranka, ki nima namena sodelovati in se pogovarjati z nikomer. Niti z najbližjimi, celo partnerji.

Tako kot ima Italija težave z destruktivnostjo predstavnikov Beppe Grilla, ima tudi Slovenija težavo s tem, da petina parlamentarnega prostora nima namena sodelovati pri vodenju države. Tej petini pa se je sedaj pridružila tudi Združena levica, ki destrukcijo vodi z drugega kota. Zato je maneverski prostor pomembno zožen in terja še toliko več dialoga med preostalimi zmernimi političnimi silami.

Ta strategija SDS je z vidika volilnega rezultata samomorilska. Zaradi take kampanje so samo na zadnjih volitvah izgubili vsaj pet odstotkov. Z vidika politike, ki hoče uspeh na volitvah ter nato vladati, je taka strategija torej nespametna.

Toda ta strategija je z njihovega vidika povsem utemeljena in celo edina možna etična drža.

SDS noče sodelovati v današnjem režimu, ker hoče ta režim zrušiti v samih temeljih.

Prepričani so, da državo še vedno vodijo komunistične strukture (in glede tega se povsem strinjam z njimi in tudi sam trpim posledice njihovega pokvarjenega vladanja iz ozadja).

 

Zato na volitvah ne nastopajo zato, da bi z drugimi političnimi silami sodelovali pri vodenju države. Namesto tega imajo en sam program: rušenje prikritega komunističnega režima ter izvedbo tranzicije s prehodom v drugo republiko.

Ne podpiram njihove verzije druge republike. Razumem in spoštujem pa njihov program rušenja prikritega komunističnega režima.

Čeprav bi bil tudi v drugi republiki na drugi strani in čeprav zavračam njihov ideološki program, ker nisem konservativen ampak progresiven, pa razumem, kaj in zakaj počnejo.

In kot demokrat lahko strpno spremljam to njihovo početje. Tudi, ko se dotika mojih etičnih temeljev in ko delujejo proti mojemu pogledu na življenje. Tudi, ko zagovarjajo stvari, ki so mi odvratne.

Ali je torej dobro, da je Janez Janša poslanec. Ne, ker ni dobro, da je sploh nastal in se razvil kot politični mit, okrog katerega se vrtimo že več kot dve desetletji. Bolje bi bilo, da ne bi imeli niti prikritega komunističnega režima niti takega borca proti njemu, temveč zmerne in dialoške politične sile, ki bi z idejami tekmovale in se nato usklajevale za dobro vodenje države.

Toda za to ni toliko kriv on, temveč predvsem njegovi sovražniki, ki so ta mit zgradili in ga s pridom izkoriščajo zato, da ohranjajo svoj režim. Izkoriščajo zato, da lahko za fasado različnih političnih obrazov in sil nadaljujejo s svojimi svinjarijami.

Oni so ga naredili takšnega, kot danes ni všeč večini ljudstva. Že sam njegov obstoj igra za njihov interes.

Bolje bi bilo, če ne bi bilo takih političnih dejavnikov in bi danes imeli novo četverico, za katero bi skandirali ter poskusili ponoviti vajo demokratizacije države.

Toda obstaja. In ima pravico obstajati. In ima pravico biti poslanec.

Standard