Ali slovenska levica razume razliko med javnim in državnim?

Pred desetletjem sem bil del ekipe, ki je pod vodstvom Igorja Lukšiča vodila Socialne demokrate na poti ideološke in programske modernizacije. Ta pot se je začela s turnejo po Sloveniji pod nazivom “Kul politika”, ki je pripeljala do ideološkega programa “Slovenija v vrhu sveta”, nadaljevala pa z oblikovanjem modernega “Alternativnega vladnega programa”, s katerim je stranka nastopila na zmagovitih parlamentarnih volitvah 2008.

 

Po zmagi se je avtomobil, ki je peljal v smer modernizacije, najprej prevrnil na streho s klavrnim vladanjem Boruta Pahorja, po tej nesreči pa je ta poškodovani avtomobil nadaljeval z vzvratno vožnjo, ki je stranko vrnila v objem stare, reakcionarne politike. Danes v slovenski levici nič več ne kaže na modernizacijo, saj se tekma za podporo volilcev med Socialnimi demokrati in Združeno levico bije na polju starih ideoloških temeljev popolnega egalitarizma, predvsem pa pretiranega etatizma, torej poudarjanja vloge države in njenih sistemov.

Prav etatizem je ena največih ovir za strukturne reforme, s katerimi bi naše gospodarstvo in družba zadihala in mobilizirala skupnost za učinkovitejši spopad z aktualnimi izzivi. Etatizem se kaže v razpravah o ureditvi šolstva, zdravstva, socialnega varstva… skratka na vseh področjih naše medsebojnosti. Predvsem pa se v teh razpravah kaže, da levici ni jasna razlika med javnim in državnim. Ena od razprav, ki odsevajo to nerazumevanje, je vprašanje osnovnega šolstva po odločitvi Ustavnega sodišča, da je tudi koncesionarsko zasebno šolstvo upravičeno do stoodstotnega proračunskega financiranja.

 

Levica se je na to odločitev odzvala borbeno, pri tem pa je v senci dejstvo, da gre za peščico šol, ki v zasebni režiji izvajajo javni program z dovoljenjem države, ki je določila pogoje in kriterije tega izvajanja. S pomočjo površnih medijev, ki se niso sposobni spustiti v analizo dejstev, je levica sprožila boj za javno šolstvo. Toda, ali gre pri tem res za javno šolstvo ali gre bolj natančno za boj za državno šolstvo? Kaj sploh pomeni javno šolstvo in kakšna je razlika med javnim in državnim?

Ko govorimo o javnem šolstvu (ali zdravstvu ali javnih gospodarskih službah…), govorimo o vsebini in pogojih izvajanja neke dejavnosti, ki je pomembna za moderno skupnost. Javno šolstvo je torej javni program, ki določa kurikulum, določa pogoje izvajanja in dostopa do tega programa ter seveda določa tudi financiranje iz naše skupne malhe davkov, ki jih plačujemo vsi. Sama izvedba javnih programov pa je lahko bodisi v državni režiji ali pa s koncesijo prepuščena izvajanju zasebnega sektorja. Torej, pa naj to zveni še tako čudno, so tudi zasebne šole, ki izvajajo javni program, del javnega šolstva.

To, kar želi slovenska levica, ni javno šolstvo, temveč ekskluzivno državno šolstvo. In to nerazumevanje razlike med javnim in državnim vodi v demagoške izjave, da gre zasebnemu šolstvu le za dobiček in da bi zato njihovo polno financiranje bilo v škodo javnega šolstva. Boj za javno šolstvo je boj za vsebino, za kakovost in dostopnost znanja, ne pa strah pred zasebnim sektorjem kot vampirskim sesalcem naše skupne fiskalne krvi.

Ko bo slovenska levica razumela razliko med javnim in državnim, bo to velik korak naprej. Ta korak bo omogočil osredotočenje na vsebino in pogoje njenega izvajanja, namesto demagoških razprav in izgubljanja v formi. In ta korak bo sprostil potenciale in energije, ki jih naša skupnost potrebuje na napredek in izhod iz današnje krize.

Advertisements
Standard

O kandidaturi dr. Danila Türka

Nekdanjega predsednika dr. Danila Türka sem spoznal v njegovi prvi predsedniški kampanji leta 2007 in prvi vtis je bil zelo pozitiven, saj je pokazal veliko širino in življenjske izkušnje ter predvsem zmernost in željo po povezovalnosti, ki jo je v slovenski politiki že takrat manjkalo. Tudi njegovo aristokratsko držo smo videli kot prednost, ki bi lahko zgradila nov profil predsednika države, predvsem na mednarodnem polju. Po zmagi je sledil njegov oster zasuk v levo in nedvomno je bil zelo ideološki predsednik, v čemer korenini današnja kritika politične desnice, ki v njem vidi enega predstavnikov totalitarne preteklosti naše države.

 


Kot predsedniški kandidat je vzniknil po odločitvi Boruta Pahorja, da izpusti tiste volitve in Socialne Demokrate popelje na parlamentarne volitve leto za tem. Kot takratni vodja službe za odnose z javnostmi v stranki sem bil del skupine, ki je predsednika stranke prepričevala v tisto njegovo odločitev in sem bil zato po šestih mesecih negotovosti zadovoljen. To zadovoljstvo je delila tudi celotna ekipa, ki je v stranki skrbela za promocijo in terenske aktivnosti, in ker nas je takrat zanimala le parlamentarna zmaga, smo se pripravljali na sproščeno poletje in nas v tistem trenutku predsedniška kampanja sploh ni zanimala.

Načrte, da bom poletje preživel na plaži in kavču, pa sem opustil po prvem pogovoru z dr. Türkom, saj me je navdušil in prepričal, da sem, kot večji del strankine ekipe, namesto tega vse sile vpel v njegovo kampanjo. Njegovi zmerni in široki pogledi so takrat sovpadali z našim prizadevanjem, da Socialne Demokrate pretvorimo v moderno levico, ki se bo izkopala iz priklenjenosti na preteklost in se z izzivi našega časa spopadla z inovativnimi koraki in rešitvami. Podobno kot je dr. Türk v svojem mandatu zavil v levo, je tudi stranka namesto nadaljevanja programske modernizacije danes končala v levem kotu političnega prostora, a to je druga zgodba.

Zakaj in kako se je od slogana “Predsednik, ki združuje” premaknil v ideološki boj in tako prispeval k poglobitvi razkola v političnem prostoru, sedaj niti ni tako pomembno, bolj so pomembne današnje posledice tega premika. Zagotovo je k temu prispevalo dejstvo, da so ga kaj hitro po zmagi povsem omrežili predstavniki trde, stare levice. Zanimivo pa je to, da na tistih volitvah ni bil izbranec teh struktur, ki so takrat stavile na Mitjo Gasparija in so dr. Türka videle kot preveč desnega kandidata, ki ne odseva njihovih pogledov na politični boj. So pa bile dovolj pametne, da so svoj vložek portfeljsko razdelile in tudi v našem volilnem štabu zagotovile svoje predstavnike, kar je v kampanji sprožalo nekatere konflikte, ki so proti koncu prvega kroga skorajda ogrozile njegov vstop v finale.

Vsekakor verjamem, da je dr. Türk v predsedniško kampanjo vstopil z iskreno željo po povezovanju in zmernosti in se šele v nadaljevanju pretvoril v ideološkega predsednika, ki ga je zasovražila desnica in na koncu ob poskusu reelekcije zapustila tudi politična sredina.

 

Nevralgična točka, ki jo ob vsaki priložnosti izpostavijo njegovi kritiki z desne, je bila izjava ob mednarodnem dnevu žena 8. marca 2009, ko je na vprašanja novinarja o Hudi jami odgovoril: “Danes sem tu v Trbovljah zaradi pravice žensk, zaradi enakopravnosti žensk. To je izredno pomembna prvorazredna tema v Sloveniji, tudi politična tema in danes ne nameravam dajati nobenih izjav o nobeni drugi temi.” Na vztrajanje novinarja je dodal: “Našel bom čas, ko bom odgovoril tudi na to, ampak rad bi ponovil, danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.”

Ta izjava je dokončno zapečatila njegovo pozicioniranje v političnem prostoru in danes kroži po spletu kot temeljna kritika njegove kandidature za Generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov. Označiti to izjavo kot ponesrečeno je premilo in dejansko je bila ena njegovih največjih napak, ki je ni nikoli uspel ustrezno popraviti. Pa vendar je dr. Türk velik del svoje kariere posvetil človekovim pravicam in verjamem, da je njegov pogled na povojne poboje takšen, kot ga je večkrat izrazil, ko smo se v kampanji pogovarjali o temu: ta grozodejstva so temna točka naše preteklosti in današnja politika mora ta dejanja obsoditi, stroka pa razčistiti.

Kako mu je torej lahko zbežala tako nepremišljena izjava? Takrat je že trdo sedel v naročju stare levice in z njo delil averzijo do slovenske desnice. Hkrati je del odgovora v tem, da je na pritisk novinarja izbruhnil njegov ego in vzvišenost. Vsekakor je ta njegov zdrs dal desnici zelo priročen primer za današnjo kritiko njegove kandidature, ki jo uspešno širijo tudi v mednarodni javnosti. Še enkrat, verjamem da je bil to zdrs in da je dr. Türk iskreno zavezan boju za človekove pravice, a to sedaj ni pomembno. Pomembno je, da slovenska desnica tega ne bo nikoli verjela.

 

Vsekakor v dr. Türku vidim dobrega kandidata za GS OZN tako, kot so dobri tudi vsi njegovi tekmeci, saj gre končno za prvo ligo politikov in za enega najbolj prestižnih položajev v mednarodni skupnosti. Na včerajšanjem zaslišanju je dobro izkoristil svoje prednosti ter v vsakem odgovoru izpostavil svoje osebne izkušnje in poznavanje posameznih tem. S svojim nastopom in kandidaturo zato prispeva k prepoznavnosti in ugledu Slovenije, kar nas lahko veseli, ne glede na dejanske možnosti za uspeh: v tem primeru je že sama pot pomemben cilj.

Njegova največja ovira na tej poti ni razklanost nacionalne politike, ker velja podobno za nekatere druge tekmece. Njegova največja ovira je ravno nizek ugled Slovenije, predvsem pa zamere zahodnih partnerjev, ki v nas vidijo nezanesljivega zaveznika. Zato lahko Sloveniji njegova kandidatura zagotovo koristi.

Je pa vsekakor razumljivo nasprotovanje desnice in zato so povsem naivni pozivi levice, da bi se morali na tej točki poenotiti in preseči politične zamere. Zakaj pa ravno na tej točki? Zakaj levica ni naredila prvega koraka in med tri kandidate za Evropsko sodišče za človekove pravice recimo uvrstila tudi dr. Klemna Jakliča?

Zato je najbolje desnico pustiti pri miru in naj se leva oblast raje potrudi, da iz kandidature dr. Türka iztrži kar največ za dvig ugleda Slovenije v mednarodni skupnosti. Nacionalna politika pa bo pač še naprej čakala na moment, ko bomo lahko povsem razumljive in legitimne politične razlike, ki vzniknejo v civilni družbi in političnem prostoru, sposobni presegati s pogovorom in iskanjem dogovora.

Standard