Kako začeti z novo levico?

O tem, da je evropska levica v globoki krizi, je govora že dolga leta. Toda v krizi ni samo leva strankarska politika, ampak tudi leva inteligenca in avantgarda, o čemer pa se precej manj govori.

Nekateri kritiki sicer govorijo o pomanjkanju velike Knjige, ki bi bila axis mundi leve politične teorije, kot je bil v prejšnjem stoletju Marxov Kapital. A v mislih nimam te pomanjkljivosti leve inteligence.


Pa najprej nekaj misli o smiselnosti delitve političnega prostora in ideologije na levico in desnico. Pred leti je Igor Lukšič dobro izpostavil, da so delitve političnega prostora dejansko orientacijske metafore. Politiko delimo, da se ljudje lažje znajdejo, ko razmišljajo o politiki.

Pred francosko revolucijo se je politika delila po vertikali. Na vrhu je bil kralj, pod njim kler in aristokracija in tako do dna. Če si hotel razumeti nek politični dogodek, si se orientiral po hierarhiji in mestu, ki ga je v njej zasedal kakšen akter.

Po francoski revoluciji se je uveljavila domnevna enakost, ki je bila predvsem enakost namesto hierarhičnosti. Torej smo postali načeloma vsi enaki oziroma na enaki ravni in v politiki smo se začeli orientirati po horizontali, ki se naravno deli na levo in desno stran. Vsebina obeh polov je stvar zgodovinskega razvoja in je drugotnega pomena glede na to prvinsko nalogo metafore, ki ljudem olajša razumevanje političnega dogajanja.

Tudi Lukšič ugotavlja, da je v zadnjih desetletjih v Evropi popustila pojasnjevalna moč te metafore in da so ljudje ob njej zmedeni. Britanska tretja pot je bila prav poskus preloma s to metaforo in želja po vzpostavitvi nove.

Lukšič je predlagal, da bi politično dogajanje delili na center in margino. V središču so tiste teme, ki so za družbo bistvene in ki sprožajo najmočnejše energije in interese. Pa naj bo to ekonomsko vprašanje delovnih mest ali boj proti korupciji. Na margini pa so vprašanja, ki se tičejo manjšega dela skupnosti.

Seveda so tudi marginalna vprašanja pomembna, predvsem za politično etiko. Tako vrednote socialne demokracije terjajo, da se urejajo vprašanja istospolnih partnerstev in druge težave manjšin. Toda politična sila, ki želi vladati, mora imeti odgovore predvsem na centralna vprašanja našega časa.

Prav to je bil temelj na katerem smo Socialni demokrati s programom Slovenija v vrhu sveta leta 2006 začeli proces programske modernizacije stranke, ki je nato privedel tudi do zmage 2008. Ta proces se je v stranki v zadnjih letih ne le zaustavil, temveč celo obrnil in stranka se ponovno vrti okrog margine oziroma – po stari metafori – caplja v levem kotu političnega prostora.

Predstavniki stare levice takrat niso razumeli, da govor o politični sredini ne poteka po osi levo – desno, temveč po pogledu na krog, ki ima središče in obrobje. Mogoče stranka enostavno ni bila zrela za ta miselni premik.

Toda poleg teh zgodovinskih metafor, ki olajšajo razumevanje politike v konkretnem času in prostoru, seveda obstajajo tudi ontološki temelji političnega boja.

Tako se politika venomer vrti okrog socialnega boja med socialno in liberalno politiko. In vrti se okrog kulturnega boja med konservativno in progresivno politiko emancipacije. Torej se na ekonomskem polju lomi boj med izkoriščanjem in uporu proti temu, na moralnem pa med svobodo in dominacijo.

Te temelje političnih bojev je dobro opisal že Niccolo Machiavelli, ko je izpostavil, da si ljudstvo ne želi, da bi ga velikaši izkoriščali in tlačili, slednji pa hočejo prav to.

In pri iskanju poti v novo levico bi se mogoče morali vrniti po navdih ravno v misli renesančnih republikancev, ki so govorili o dobrem vladanju ali buon governo kot o iskanju ravnotežij v družbi.

Nedvomno bo vedno obstajala elita in raja in Machiavelli je Vladarju predlagal, da v tej delitvi svojo moč utemelji v ljudstvu. Zato bi bilo dobro ponovno prebrati njegova dela in odmisliti piarovsko krivico, ki so jo temu republikancu zagrešili cerkveni in aristokratski krogi v stoletjih po njegovem življenju in delovanju.

Na čemu torej temeljim mojo kritiko avantgarde progresivne politike emancipacije? Trdim, da je elitistična in da se legitimira s trditvijo, da ji gre za 99% ljudi, dejansko pa razvija teorije in utopije, ki so dosegljive le za 1% intelektualne elite.

Denimo politika sebstva oziroma avtonomno oblikovanje sebe brez družbenih struktur, ki jo je predlagal Michel Foucault. Leva teorija je polna podobnih predlogov, ki jih lahko izvajajo intelektualci, ne morejo pa vzpostaviti uravnotežene družbe.

Problem vidim predvsem v tem, da leva teorija zavrača človeško naravo in našo vpetost v evolucijo. Narava je energetsko učinkovita, lahko rečemo tudi lena, saj želi s čim manj energije doseči čim več. In od ljudi terjati, da bodo iz svojih življenj razvijali enkratne mojstrovine, ki bodo razgradile vse družbene strukture in institucije, je enostavno fantazijsko.

Zaradi naše narave si življenje lajšamo s kognitivnimi shemami, ki se zgostijo v družbeno tradicijo. Blatenje tradicionalnosti in nacionalnosti je zato proti-naravno in neučinkovito. Namesto vedno novih fantazij bi si zato želel levice, ki bo znala razumeti pomen tradicije, nacije in drugih kognitivnih shem, ki ljudem olajšajo razmišljanje in na tem temelju gradila politiko iskanja ravnotežij.

Tako bi lahko denimo kombinirala projekt univerzalnega temeljnega dohodka – UTD in socialne kapice.

Prvi projekt bi lahko poenostavil zbirokratiziran socialni sistem, ki troši čas in denar za administriranje, ki bi se z UTD lahko poenostavilo. Predvsem pa bi pri ljudeh na ekonomski margini zmanjašal stresnost življenja, ki producira kortizol v pretiranih količinah.

Po drugi strani pa lahko samo konservativna stara levica tako sovražno na prvo žogo zavrača socialno kapico in ne vidi, da bi imela lahko mobilizacijski potencial za podjetnejši del družbe, ki mu moramo nujno pomagati, da si bomo lahko privoščili solidarnost s tistimi na ekonomski margini.

Seveda se strinjam s progresivno obdavčitvijo in s tem, da solidarnost pomembno prispeva k uravnoteženju družbe in je zato tudi v interesu uspešnih, ker bodo živeli v varnejšem okolju.

Toda ali obstaja meja, po kateri je nek posameznik oddelal svoj dolg do družbe in od katere se lahko posveti delu zase in za svojo družino? Ali je teža solidarnosti res brezmejna, kot terja stara levica? Ali pa bi lahko rekli: ko nekdo za družbo prispeva xy Eur, je svoboden, da začne služiti izključno zase? Je to res tako perverzno?

Želim si levice, ki bo iskala politiko ravnotežij in ki bo odprta za nove ideje, namesto da se oklepa starih in preživetih rešitev, ki več ne rešujejo današnjih problemov, temveč so same postale problem gospodarskega in moralnega napredka.

In na tako levico sem pripravljen čakati. Do takrat pa bom pač osamljen v mojem razmišljanju o politiki 🙂

Standard

A je to demokracija, da je Janša poslanec?

 

V srednji šoli me politika ni kaj dosti brigala. Poleg punc je bil šport moje edino polje interesa. Kljub temu pa sva s sošolcem nekega zimskega dne konec prelomnih osemdestih let špricala pouk, da sva šla v Ljubljano podpreti zaprto četverico. To je bilo prvič, da sem slišal za Janeza Janšo. Ponosni smo skandirali njegovo ime.

Dobrih pet let za tem sem se v času študija ponovno udeležil demonstracij povezanih z njim, a tokrat kot proti-protestnik. Na demonstracijah ob aferi Depala vas smo se s sošolci z demonskega FDV odpravili na ta dogodek s transparentom: “Janša saj bomo volili zate, samo ne tepi nas”. Malo je manjkalo, da nas niso pretepli njegovi podporniki.

Ko sem se kmalu za tem odločil, da se vključim v politiko, sem vstopil v takratno Združeno listo socialnih demokratov, ki se danes poražena in minimalizirana imenuje Socialni demokrati.

Dvajset let je minilo in njegovo ime ves ta čas tvori axis mundi slovenske politike. To obdobje sem bil torej na drugi strani političnega prostora in tako bo ostalo tudi v prihodnje, čeprav sem se iz levega kota od radikalnega socialista premaknil v osrednji del, ki na politiko gleda povsem utilitaristično.

V mojem bistvu sem politični filozof in teoretik, toda politiko sem tudi v praksi spoznal od vrha do dna, od fasade do ozadja in podzemlja.

Vedno sem iskal mojo pot in si tudi izmišljal moj diskurz in koncepte, zato tudi na demokracijo gledam precej drugače, kot je to danes običajno.

Zame je demokracija enostaven koncept: ljudje se preštejejo in odločajo.

Vse ostalo je na eni strani le matematična formula, ki to preštevanje prevede v politične funkcije, ter na drugi strani civilizacijski okvir našega časa in prostora, ki temu okostju da meso naše verzije demokracije.

Temelj pa je brutalno enostaven: preštejmo se.

 

Nekaj pravnikov je že vrhunsko razložilo, zakaj je s pravnega vidika povsem jasno, da Janezu Janši poslanski mandat enostavno pripada. Zato se tega vidika sploh ne bi dotikal, saj sem končno politolog.

Imam pa svoj pogled na to, ali je to tudi etično utemeljeno.

Ker verjamem, da je demokracija samo preštevanje ljudske volje, je tudi iz etičnega in filozofskega vidika jasno, da ima Janez Janša pravico biti poslanec. In da je vsako drugačno stališče radikalno zavračanje demokracije in volje tistega dela ljudstva, ki ima drugačno mnenje od njegovih nasprotnikov.

Da, ljudje imajo demokratično pravico, da svoj glas podelijo zaporniku. In to velja tudi, če bi svoj glas dali nekomu, ki je v zaporu zaradi drugih zločinov. In tudi, če bi svoj glas dali nekomu, ki je v kampanji padel v komo. In tudi … Komurkoli. Ljudje imajo to pravico. To je demokracija. Pika.

Že sama razprava, ali imajo volilci pravico glasovati za zapornika in ali so normalni, je zato v temelju popolno zavračanje demokracije.

Ne glede na to, kaj si o njem kdo misli, je v duhu demokracije nujno sprejeti dejstvo, da ima del ljudstva drugačen pogled od našega. In največji rušilci demokracije so prav tisti, ki se ustijo z ideologijo strpnosti in radikalnih levih idej, ki drugi strani očita prav nestrpnost in nedemokratičnost.

Če smo demokrati, imamo zato samo eno možnost: spoštovati voljo ljudi in strpno sprejeti dejstvo, da je Janez Janša poslanec.

Ali so njegovi volilci normalni? Da. Preprosto verjamejo, da je nedolžen in po krivem obsojen. In glede na šlamastiko slovenskega pravosodja, ki je prepleteno z mafijskimi omrežji pokvarjenih sodnic in sodnikov, imajo svoje argumente.

Ali je vso to dogajanje zdravo za Slovenijo? Niti slučajno.

SDS je stranka, ki je danes ni mogoče vključiti v politični proces vodenja države. Je stranka destrukcije, ki s svojim pomembnim deležem pridobljenim na volitvah zaradi svoje strategije krči parlamentarni prostor. Je stranka, ki nima namena sodelovati in se pogovarjati z nikomer. Niti z najbližjimi, celo partnerji.

Tako kot ima Italija težave z destruktivnostjo predstavnikov Beppe Grilla, ima tudi Slovenija težavo s tem, da petina parlamentarnega prostora nima namena sodelovati pri vodenju države. Tej petini pa se je sedaj pridružila tudi Združena levica, ki destrukcijo vodi z drugega kota. Zato je maneverski prostor pomembno zožen in terja še toliko več dialoga med preostalimi zmernimi političnimi silami.

Ta strategija SDS je z vidika volilnega rezultata samomorilska. Zaradi take kampanje so samo na zadnjih volitvah izgubili vsaj pet odstotkov. Z vidika politike, ki hoče uspeh na volitvah ter nato vladati, je taka strategija torej nespametna.

Toda ta strategija je z njihovega vidika povsem utemeljena in celo edina možna etična drža.

SDS noče sodelovati v današnjem režimu, ker hoče ta režim zrušiti v samih temeljih.

Prepričani so, da državo še vedno vodijo komunistične strukture (in glede tega se povsem strinjam z njimi in tudi sam trpim posledice njihovega pokvarjenega vladanja iz ozadja).

 

Zato na volitvah ne nastopajo zato, da bi z drugimi političnimi silami sodelovali pri vodenju države. Namesto tega imajo en sam program: rušenje prikritega komunističnega režima ter izvedbo tranzicije s prehodom v drugo republiko.

Ne podpiram njihove verzije druge republike. Razumem in spoštujem pa njihov program rušenja prikritega komunističnega režima.

Čeprav bi bil tudi v drugi republiki na drugi strani in čeprav zavračam njihov ideološki program, ker nisem konservativen ampak progresiven, pa razumem, kaj in zakaj počnejo.

In kot demokrat lahko strpno spremljam to njihovo početje. Tudi, ko se dotika mojih etičnih temeljev in ko delujejo proti mojemu pogledu na življenje. Tudi, ko zagovarjajo stvari, ki so mi odvratne.

Ali je torej dobro, da je Janez Janša poslanec. Ne, ker ni dobro, da je sploh nastal in se razvil kot politični mit, okrog katerega se vrtimo že več kot dve desetletji. Bolje bi bilo, da ne bi imeli niti prikritega komunističnega režima niti takega borca proti njemu, temveč zmerne in dialoške politične sile, ki bi z idejami tekmovale in se nato usklajevale za dobro vodenje države.

Toda za to ni toliko kriv on, temveč predvsem njegovi sovražniki, ki so ta mit zgradili in ga s pridom izkoriščajo zato, da ohranjajo svoj režim. Izkoriščajo zato, da lahko za fasado različnih političnih obrazov in sil nadaljujejo s svojimi svinjarijami.

Oni so ga naredili takšnega, kot danes ni všeč večini ljudstva. Že sam njegov obstoj igra za njihov interes.

Bolje bi bilo, če ne bi bilo takih političnih dejavnikov in bi danes imeli novo četverico, za katero bi skandirali ter poskusili ponoviti vajo demokratizacije države.

Toda obstaja. In ima pravico obstajati. In ima pravico biti poslanec.

Standard

Nekaj lekcij minule volilne kampanje

Kje začeti pri analizi letošnje parlamentarne kampanje? Mogoče najprej pri splošnem vtisu: bolj ali manj mizerija. Pri tem zlahka rečemo: kol’kor šoldov, tol’ko muzike.

Volilne kampanje in sploh politični marketing je v Sloveniji zelo zaostal in nerazvit. In razlog je jasen. V to področje se enostavno ne vlaga dovolj denarja. Zakaj? Zato, ker so mediji in javnost prepričani, da je to metanje denarja, ki se ne spodobi.

Ampak brez denarja ni kakovosti in zato so medijske kritike volilnih kampanj še toliko bolj smešne, saj prav sami ustvarjajo teren za kaj takega. Upati, da se bo nekdo lahko spomnil kampanje v stilu Baracka Obame v finančnih okvirih slovenskih kampanj, je zato utopija. Edina izjema je predsedniška kampanja Boruta Pahorja, ki se je še najbolj približala sodobnim prijemom in trendom po inovativnosti in enostavnosti.

Čeprav zlahka razumemo, kako in zakaj ljudje sprejmejo to tezo o potratnosti kampanj, kaže ta težava na bolj globok pojav. V Sloveniji nismo res sprejeli parlamentarne demokracije.

V parlamentarni demokraciji so namreč politične stranke temeljno orodje, pri nas pa demonizirane in blatene kar povprek. Stranke so orodje prek katerih civilna družba upravlja državo in dokler temu orodju ne bomo omogočili, da se razvija, bomo iz volitev na volitve skakali iz političnega projekta na projekt.

Je pa ena najbolj vidnih posledic takega odnosa do političnih strank prav revnost in medlost volilnih kampanj. Vloga kampanj pa je vzpostaviti stik med našim sporočilom in ciljnimi skupinami. Če nimamo komunikacijskih orodij, tega stika ne moremo doseči.

In potem so zaman pritoževanja, da stranke ne znajo predstaviti svojih programov javnosti. Enostavno jim je to onemogočeno v startu.

***

Pa kljub temu lahko ugotovimo, da so različne stranke v danih pogojih različno izkoristile možnosti. Komu je uspelo in komu ne?

Najprej moramo volilno kampanjo razdeliti na tri sklope. Na generalštab, ki določi strategijo in zgodbo kampanje. Na aviacijo, ki s kampanjo vidljivosti doseže pozornost in prepoznavnost naše zgodbe. Ter na pehoto, ki z direktno kampanjo zaokroži psihološki proces prepričevanja volivcev.

***

Čigav generalštab je najbolje zastavil strateški okvir in zgodbo kampanje?

Pri tem vprašanju lahko na dveh uspešnih primerih vidimo pomembno razliko med nalogami velikih zmagovalcev in manjših strank. Če je za velike nujno, da so čim bolj megleni in splošni, se morajo manjši pokazati z radikalnejšimi in jasnejšimi pozicijami, da sploh pritegnejo pozornost.

Tako je Stranka Mira Cerarja odlično igrala obrambo. Stranka je zmagala zato, ker je bila zadovoljiv odgovor na potrebe momenta. Mediji in javnost so na prvo mesto postavili moralo in čistost ter ne recimo gospodarstva in delovnih mest.

Tako se ni iskalo nekoga, ki bi uspešno pognal gospodarstvo, temveč nekoga, ki ustreza mitu čistega obraza.

Vsake volitve se odvijajo skozi filter osnovnega okvira, ki se postavi v obdobju pred kampanjo. Tokrat so mediji in pričakovanja javnosti temeljila na iskanju nekoga, ki bo povrnil pravičnost in čistost. In Miro Cerar je tej potrebi ustrezal ter v kampanji odlično odseval svojo ustreznost za to nalogo.

Za velike zmagovalce je torej nujna medlost, kot je to veljalo tudi za veliko zmago Socialnih demokratov Boruta Pahorja leta 2008. Tako lahko zmagovalec črpa glasove z vseh strani ter nikogar ne odbije s preveč konkretnimi pozicijami. Dovolj je, da igra vlogo, ki mu jo predpisuje mit. In Cerar je to vlogo odigral uspešno.

Poleg osnovnega okvira, ki določi pričakovanja ustreznega profila voditelja, se na vsakih volitvah vzpostavi veliki duel dveh, med katerimi naj javnost izbira. Nekoč Pahor ali Janša ter Jankovič ali Janša, letos pač Cerar ali Janša.

To seveda postavi manjše stranke v težko situacijo, saj z velikimi težavami sploh pridejo do pozornosti, kaj šele da bi lahko javnosti predstavljale svojo zgodbo in dodano vrednost v političnem prostoru.

Letos je te ovire najbolje prebila Alenka Bratušek, ki je dobro izkoristila svojo pozicijo odhajajoče premierke ter z nekaj potezami dosegla pozornost v samem finišu kampanje. Od pisma papežu do nore in nezakonite zaustavitve privatizacije, ki jo je prav ona obljubila Bruslju.

Vsekakor je uspešno pritegnila pozornost ter se strateško osredotočila na prave ciljne skupine.

Na drugi strani imamo SDS Janeza Janše, ki ima povsem svojo strategijo psihološke vojne in destrukcije obstoječega politično – družbenega sistema. Velik del volilnega telesa je namreč prepričan, da državo še vedno vodijo stare partijske strukture, ki obvladajo vse sisteme od gospodarstva do pravosodja.

V okviru takih prepričanj je seveda edina strateška izbira popolna vojna proti režimu in sistemu. Tako izhodišče kaj drugega ne omogoča.

Z osredotočenjem na eno samo točko, obsodbo njihovega liderja, je SDS uspešno pripeljal kampanjo vse do zadnjega tedna. Nato pa se jim je spet nekaj zalomilo.

Tako kot ta strategija namreč uspešno mobilizira jedro njihove volilne baze, hkrati postavlja previsoke zidove na robu njihovih podpornikov zaradi izjemne agresivnosti do vseh, ki samo podvomijo v prepričanja jedra njihove ekipe.

Torej hkrati nakurijo svoje najbolj zveste podpornike, a ob tem odbijajo vse tiste mehkejše, ki bi jim bili sicer mogoče naklonjeni. Da ne omenjam tega, da prav njihovo delovanje dodatno mobilizira upor/odpor proti njim in s tem na volitve pripelje volivce druge strani, ki bi sicer brez te motivacije mogoče celo ostali doma.

SDS je ponovno prišla v zadnji teden kampanje in pretiravala. Na zadnjem ovinku v finišu kampanje je ponovno stisnila dodaten plin, namesto da bi malce zaustavila konje in s pirueto prikazala kaj pozitivnega in programskega. Tako bi ublažili odpor nasprotnikov ter okrepili gravitacijo tistih mejnih podpornikov, ki enostavno niso zdržali presinga psihološke vojne do konca.

Med drugimi strankami izstopa velika strateška napaka Socialnih demokratov, ki so se povsem zgrešeno pozicionirali. Po nizu napak od velike zmage 2008 je bil to zadnji kamenček v porazu SD.

Odločitev, da se stranka z Židanom pozicionira v trdem kotu levega dela političnega prostora, je bila napaka. Najprej Židan ne deluje kot reprezentant radikalne levice, temveč dosti bolj sredinsko. In ko obstaja tako velika disonanca med predstavljeno zgodbo in realno podobo, ki jo nekdo uživa v javnosti, se zgodba ne poklopi.

Namesto iskanja svojega prostora v sredini, kjer je bilo tudi največ prostih glasov, se je stranka postavila v gužvo levega kota. In se tam spopadla s široko paleto drugih možnosti za take volivce, ki so bili tudi sicer najbolj razočarani nad SD. Torej se je stranka spustila v boj z najslabše izbrano ciljno skupino ter na polje največje konkurence različnih strank trde levice.

Precej bolje je v kampanji iskala ravnotežje Nova Slovenija, ki je bila v zelo težki strateški poziciji. Stranka je v procesu rebrandinga in gradnje zmerne desnosredinske politične sile. Z dobrim programom ter mehkimi nastopi osredotočenimi na gospodarska vprašanja je začela stranka graditi svojo novo podobo.

Največja točka tveganja zanje je bil odnos do SDS in Janeza Janše. Preoster rez v tej prvi fazi rebrandinga stranke bi lahko spodkopal osnovno bazo in NSi verjetno ne bi dosegla praga. Pot preokvirjanja svoje podobe traje zelo dolgo in pomembna je previdnost na tej poti, s katere stranka zlahka zleti.

***

Kako je izgledala kampanja vidljivosti?

Naloga kampanje je predstavljanje svoje zgodbe prek orodij, ki omogočijo vzpostavitev stika s ciljnimi skupinami. Torej mora stranka najprej spisati svojo zgodbo, nato ugotoviti, koga natančno nagovarja, ter nato te ciljne skupine poiskati ter z njimi vzpostaviti komunikacijski stik.

Pri tem temelji uspeh na kombiniranju kampanje vidljivosti, ki prek medijev in oglaševanja gradi osnovno prepoznavnost in podobo, ter direktnim stikom z volilci bodisi na terenu ali na digitalnem terenu.

Kar se tiče oglaševanja, je bila kampanja klasična, korektna in kakovostna. Ta segment kampanj pač pograbijo klasične marketinške agencije, ki obvladajo svoj posel in znajo oblikovati ustrezne plakate in reklame.

Precej večji vpliv ima v Sloveniji medijski prikaz kampanje in še posebej televizija. Kako odločilna je prav televizija, kaže tudi odličen finiš Združene levice, ki je na podlagi enega samega soočenja zaokrožila svojo zgodbo.

Na soočenju na Pop Tv se je stranka prvič lahko predstavila širši javnosti in tako sploh dosegla pozornost in prepoznavnost. Pa ne samo to. Taki nastopi predvsem dvignejo energijo ekipi, ki je tako na polno stisnila v finišu do lepega uspeha.

Za uspeh v slovenskih kampanjah je torej ključ ustrezno predstavljanje svoje zgodbe prek medijev. Tu je najbolj izstopala zgodba SDS, ki ima jasen cilj. Zaključek tranzicije ter prehod v drugo republiko.

Po odhodu njihovega liderja v zapor, se jim je ta zgodba pisala sama. Vse do zadnjega tedna je ta zgodba tudi delovala in stranka je dosegala ciljnih 25 odstotkov, kar bi bil uspeh. Uspešno so igrali na čustva ter prepričanja v tem delu volilnega telesa, a je manjkalo zaključno presenečenje.

Manjkal je obrat, ki bi z dobro izbrano pozitivno programsko zgodbo nadgradil dosežen temelj rezultata z dodatnimi glasovi. Vztrajanje pri osnovni zgodbi do samega finiša, jim je odnesla teh pet odstotkov.

Zgodbo Mira Cerarja so mediji pisali nekaj let in dovolj je bilo, da se je vanjo vsedel. Čisti obraz, ki bo prepihal Slovenijo ter nam povrnil pravičnost in nas opral tranzicijskih napak. Enostavna zgodba.

Še posebej pa se je razlika med tistimi, ki imajo svojo zgodbo, in tistimi, ki je nimajo, pokazala med manjšimi strankami. Za preboj osnovnega okvira Cerar ali Janša, so morale manjše stranke javnost prepričati v svojo dodano vrednost. Kaj sploh prinašajo v politični prostor?

Od klasičnega boja DeSUSa za upokojence do zgodbe najboljšega gospodarskega programa Nove Slovenije ter programa demokratičnega socializma Združene levice. Od zgodbe Alenke Bratušek, ki da je obranila našo suverenost, do pomanjkanja takih zgodb pri poražencih.

Niti Slovenska ljudska stranka niti Pozitivna Slovenija nista imeli zadovoljive zgodbe in zato javnosti nista prepričali. Zoran Jankovič je imel možnost oblikovanja zgodbe uspešnih županov in uspešnih podjetnikov, ki iz prve roke v prvih linijah življenja doživljajo vse težave naše zakonodaje. A se ni odločil zanjo ter ostal brez teksta z dodano vrednostjo.

Kampanja vidljivosti je prvi nujen korak do uspeha. A piko na i v kampanji prepričevanja se doseže samo s pehoto na terenu.

***

In prav terenska direktna kampanja je tisto področje, kjer Slovenija najbolj zaostaja za drugimi državami. Direktna kampanja je mati vseh kampanj in bistveno orodje, ki zaokroži proces prepričevanja ter doseže končni cilj: dejanski glas na volitvah.

Vse stranke se sicer hvalijo s svojimi aktivnostmi na terenu med ljudmi, a le redke znajo iz teh aktivnosti izvleči maksimum.

V kampanji Baracka Obame je bilo tričetrt pozornosti namenjene analitiki, ki ti omogoči maksimalno učinkovitost tvojih aktivnosti. Gradnja baz podatkov in klicni center sta srce vsake kampanje, ki pa je pri nas povsem zanemarjeno.

Le redke stranke znajo na dogodkih in terenskih aktivnostih pobrati kontakt, bodisi telefonsko številko ali mail, ter nato nadaljevati psihološki proces prepričevanja z direktnim stikom, ki na koncu pripelje takega volivca do dejanske udeležbe.

Mogoče je bila ključna razlika med uspehom Nove Slovenije in neuspehom SLS prav ta, da je Nova Slovenija s klicnim centrom ustrezno mobilizirala svojo bazo ter tako dosegla tistih nekaj tisoč glasov, ki so bili prelomni za rast stranke.

Za spoznanje bolje so stranke tokrat koristile digitalno komuniciranje, a še vedno daleč od vseh možnosti, ki jih to orodje ponuja. Manjkal je kak projekt crowdsourcinga pri oblikovanju programskih rešitev, manjkali so projekti, ki bi angažirali širšo javnost. Še najbolje je digitalna orodja izkoristila Združena levica s stopnjevanjem mobilizacije vse do finiša v nedeljo ob 19.00.

Večina strank zaključi svoje aktivnosti v petek zvečer, kar je velika napaka. Tekma se igra do konca in kampanja se zaključi v nedeljo ob 19.00, ko se začne naslednja kampanja.

V pogojih volilnega molka je še vrsta možnosti, ki jih stranke pri nas ne znajo izkoristiti. Prav tiste, ki igrajo do finiša, pa lahko dosežjo bonus in dodaten uspeh, ki zaokroži celotno kampanjo. In prav digitalno komuniciranje ponuja vrsto možnosti za tak pristop.

Vsekakor so terenske kampanje tisto polje, kjer je v Sloveniji še največ rezerve. Mogoče bo v prihodnjih kampanjah kaj bolje 🙂

Standard