O tem, da je evropska levica v globoki krizi, je govora že dolga leta. Toda v krizi ni samo leva strankarska politika, ampak tudi leva inteligenca in avantgarda, o čemer pa se precej manj govori.
Nekateri kritiki sicer govorijo o pomanjkanju velike Knjige, ki bi bila axis mundi leve politične teorije, kot je bil v prejšnjem stoletju Marxov Kapital. A v mislih nimam te pomanjkljivosti leve inteligence.
Pa najprej nekaj misli o smiselnosti delitve političnega prostora in ideologije na levico in desnico. Pred leti je Igor Lukšič dobro izpostavil, da so delitve političnega prostora dejansko orientacijske metafore. Politiko delimo, da se ljudje lažje znajdejo, ko razmišljajo o politiki.
Pred francosko revolucijo se je politika delila po vertikali. Na vrhu je bil kralj, pod njim kler in aristokracija in tako do dna. Če si hotel razumeti nek politični dogodek, si se orientiral po hierarhiji in mestu, ki ga je v njej zasedal kakšen akter.
Po francoski revoluciji se je uveljavila domnevna enakost, ki je bila predvsem enakost namesto hierarhičnosti. Torej smo postali načeloma vsi enaki oziroma na enaki ravni in v politiki smo se začeli orientirati po horizontali, ki se naravno deli na levo in desno stran. Vsebina obeh polov je stvar zgodovinskega razvoja in je drugotnega pomena glede na to prvinsko nalogo metafore, ki ljudem olajša razumevanje političnega dogajanja.
Tudi Lukšič ugotavlja, da je v zadnjih desetletjih v Evropi popustila pojasnjevalna moč te metafore in da so ljudje ob njej zmedeni. Britanska tretja pot je bila prav poskus preloma s to metaforo in želja po vzpostavitvi nove.
Lukšič je predlagal, da bi politično dogajanje delili na center in margino. V središču so tiste teme, ki so za družbo bistvene in ki sprožajo najmočnejše energije in interese. Pa naj bo to ekonomsko vprašanje delovnih mest ali boj proti korupciji. Na margini pa so vprašanja, ki se tičejo manjšega dela skupnosti.
Seveda so tudi marginalna vprašanja pomembna, predvsem za politično etiko. Tako vrednote socialne demokracije terjajo, da se urejajo vprašanja istospolnih partnerstev in druge težave manjšin. Toda politična sila, ki želi vladati, mora imeti odgovore predvsem na centralna vprašanja našega časa.
Prav to je bil temelj na katerem smo Socialni demokrati s programom Slovenija v vrhu sveta leta 2006 začeli proces programske modernizacije stranke, ki je nato privedel tudi do zmage 2008. Ta proces se je v stranki v zadnjih letih ne le zaustavil, temveč celo obrnil in stranka se ponovno vrti okrog margine oziroma – po stari metafori – caplja v levem kotu političnega prostora.
Predstavniki stare levice takrat niso razumeli, da govor o politični sredini ne poteka po osi levo – desno, temveč po pogledu na krog, ki ima središče in obrobje. Mogoče stranka enostavno ni bila zrela za ta miselni premik.
Toda poleg teh zgodovinskih metafor, ki olajšajo razumevanje politike v konkretnem času in prostoru, seveda obstajajo tudi ontološki temelji političnega boja.
Tako se politika venomer vrti okrog socialnega boja med socialno in liberalno politiko. In vrti se okrog kulturnega boja med konservativno in progresivno politiko emancipacije. Torej se na ekonomskem polju lomi boj med izkoriščanjem in uporu proti temu, na moralnem pa med svobodo in dominacijo.
Te temelje političnih bojev je dobro opisal že Niccolo Machiavelli, ko je izpostavil, da si ljudstvo ne želi, da bi ga velikaši izkoriščali in tlačili, slednji pa hočejo prav to.
In pri iskanju poti v novo levico bi se mogoče morali vrniti po navdih ravno v misli renesančnih republikancev, ki so govorili o dobrem vladanju ali buon governo kot o iskanju ravnotežij v družbi.
Nedvomno bo vedno obstajala elita in raja in Machiavelli je Vladarju predlagal, da v tej delitvi svojo moč utemelji v ljudstvu. Zato bi bilo dobro ponovno prebrati njegova dela in odmisliti piarovsko krivico, ki so jo temu republikancu zagrešili cerkveni in aristokratski krogi v stoletjih po njegovem življenju in delovanju.
Na čemu torej temeljim mojo kritiko avantgarde progresivne politike emancipacije? Trdim, da je elitistična in da se legitimira s trditvijo, da ji gre za 99% ljudi, dejansko pa razvija teorije in utopije, ki so dosegljive le za 1% intelektualne elite.
Denimo politika sebstva oziroma avtonomno oblikovanje sebe brez družbenih struktur, ki jo je predlagal Michel Foucault. Leva teorija je polna podobnih predlogov, ki jih lahko izvajajo intelektualci, ne morejo pa vzpostaviti uravnotežene družbe.
Problem vidim predvsem v tem, da leva teorija zavrača človeško naravo in našo vpetost v evolucijo. Narava je energetsko učinkovita, lahko rečemo tudi lena, saj želi s čim manj energije doseči čim več. In od ljudi terjati, da bodo iz svojih življenj razvijali enkratne mojstrovine, ki bodo razgradile vse družbene strukture in institucije, je enostavno fantazijsko.
Zaradi naše narave si življenje lajšamo s kognitivnimi shemami, ki se zgostijo v družbeno tradicijo. Blatenje tradicionalnosti in nacionalnosti je zato proti-naravno in neučinkovito. Namesto vedno novih fantazij bi si zato želel levice, ki bo znala razumeti pomen tradicije, nacije in drugih kognitivnih shem, ki ljudem olajšajo razmišljanje in na tem temelju gradila politiko iskanja ravnotežij.
Tako bi lahko denimo kombinirala projekt univerzalnega temeljnega dohodka – UTD in socialne kapice.
Prvi projekt bi lahko poenostavil zbirokratiziran socialni sistem, ki troši čas in denar za administriranje, ki bi se z UTD lahko poenostavilo. Predvsem pa bi pri ljudeh na ekonomski margini zmanjašal stresnost življenja, ki producira kortizol v pretiranih količinah.
Po drugi strani pa lahko samo konservativna stara levica tako sovražno na prvo žogo zavrača socialno kapico in ne vidi, da bi imela lahko mobilizacijski potencial za podjetnejši del družbe, ki mu moramo nujno pomagati, da si bomo lahko privoščili solidarnost s tistimi na ekonomski margini.
Seveda se strinjam s progresivno obdavčitvijo in s tem, da solidarnost pomembno prispeva k uravnoteženju družbe in je zato tudi v interesu uspešnih, ker bodo živeli v varnejšem okolju.
Toda ali obstaja meja, po kateri je nek posameznik oddelal svoj dolg do družbe in od katere se lahko posveti delu zase in za svojo družino? Ali je teža solidarnosti res brezmejna, kot terja stara levica? Ali pa bi lahko rekli: ko nekdo za družbo prispeva xy Eur, je svoboden, da začne služiti izključno zase? Je to res tako perverzno?
Želim si levice, ki bo iskala politiko ravnotežij in ki bo odprta za nove ideje, namesto da se oklepa starih in preživetih rešitev, ki več ne rešujejo današnjih problemov, temveč so same postale problem gospodarskega in moralnega napredka.
In na tako levico sem pripravljen čakati. Do takrat pa bom pač osamljen v mojem razmišljanju o politiki 🙂