Zakaj politiko sploh delimo na levo in desno?

Med aktualnimi političnimi temami pri nas se zadnje čase vrti vprašanje javnega šolstva, ki ga slovenska levica vidi izključno v državni režiji. Pa tudi vprašanje razvojne ali socialne kapice, ki jo levica imenuje za bogataško in ji ostro nasprotuje. Desnica po uspešni obrambi svojega pogleda na tradicionalno družino sedaj odpira vprašanje pravice do splava. Poleg tega zagovarja privatizacijo večine podjetij v državni lasti, medtem ko se sindikati borijo proti njej in jo nekateri razglašajo kar za veleizdajo.

In to so le nekatere od aktualnih tem, ki delijo slovenski politični prostor, da sploh ne omenjam povsem različnega pogleda na preteklost, ki pri nas izstopa bolj kot v drugih evropskih državah. Skratka, levica in desnica imata povsem različen pogled tako na naše spomine, kot tudi na današnje izzive in pogled naprej.

Toda zakaj politiko sploh delimo na levo in desno? Kakšen je smisel te delitve in seveda, kakšna je vsebina in kateri so parametri, po katerih politične ideje in sile delimo?

 


Pred dobrim desetletjem je tedanji programski vodja Socialnih demokratov Igor Lukšič na neki okrogli mizi pojasnil, da je ta delitev enostavna orientacijska metafora. Z njo si ljudje pomagajo, ko skušajo razumeti nek politični dogodek in se lažje znajdejo, če imajo neke markerje, ki jih pri temu vodijo.

Eno naših osnovnih miselnih orodij je kategorizacija. Stvari iz našega sveta radi delimo po predalčkih, da damo življenju smisel in red ter da imamo tako občutek nadzora nad dogajanjem. To je naša prvinska potreba in se navezuje na drugo danost, to je nujnost energetske učinkovitosti, saj se celotna narava trudi, da bi s čim manj energije dosegla čim več. Zapletenost sveta in življenja si zato poenostavimo prek filtrov razumevanja, med katerimi so tudi orientacijske metafore. Ljudje želimo enostaven recept za razumevanje politike, saj nimamo kognitivne energije, da bi kaos in prepletenost dogajanja okrog nas poglobljeno analizirali.

Kot je takrat izpostavil Igor Lukšič, bi lahko na politiko gledali tudi drugače, pravzaprav v zgodovini tudi so gledali drugače. Pred francosko revolucijo so ljudje razumeli nek dogodek tako, da so nanj gledali z vidika hierarhije. Politična metafora za razumevanje dogajanja je potekala po vertikali, ki je imela na vrhu kralja, nato aristokracijo in kler ter tako naprej do dna. Ljudje so skozi tisto metaforo povsem drugače interpretirali politiko. Nato pa je revolucija utemeljila pogled na predpostavki enakosti ljudi, ki jih zato gledamo na isti ravni na horizontali. V tem pogledu je delitev na levo in desno povsem naravna orientacijska metafora, ki se je s časom napolnila z zgodovinsko vsebino in dogmami.

Zadnje čase pa se tako teoretiki in analitiki, kot tudi ostali, ki spremljajo politiko, vse pogosteje sprašujejo, kaj je sploh danes levo in kaj desno? Kot da bi metafora, ki je stoletja lajšala orientacijo, izgubilo svojo moč pojasnjevanja. Evropska ideološka in politična kriza prinaša z dolgoletno tehnokratsko politiko in sedaj tudi z vzpenjajočo populistično politiko nov pogled, ki je mogoče bolj priročen za razumevanje današnjega političnega dogajanja.


Uveljavlja se metafora kroga, ki ima center in obrobje. Za politično silo, ki želi vladati, je ključno razumeti, kaj so osrednja družbena vprašanja nekega časa, in odgovoriti nanje. Na to politično sredino ne gledamo s prizmo delitve na levico in desnico, temveč s preseganjem tega pogleda in iskanjem dobrega vladanja ali ideala buon governo za osrednji del skupnosti. Učinkovita politika bi zato morala razumeti, da je osnovna naloga vladanja ravno uravnavanje teh osrednjih potreb, interesov in energij. To je za neko politično silo pogoj, da dobi možnost, da se ukvarja tudi z vprašanji, ki jih sama vidi kot pomembna, a so za celotno skupnost obrobna.

Toda po stoletjih uporabe neke metafore je ta utrjena in jo doživljamo kot povsem naravno. Ljudje si težko predstavljajo, da na politiko ne bi gledali prek te delitve, saj jim daje enostaven smisel in olajša razmišljanje. Če je ta delitev samo metafora in del ontičnega, del zgodovine, ne pa del ontološkega, z večnimi in univerzalnimi kriteriji politične delitve, ali v njenem ozadju le lahko najdemo neko točko, po kateri politično dogajanje lahko delimo v vsakem času in prostoru? Ali torej obstaja ontološka globina političnih razlik?


Teoretičnega iskanja temelja za delitev politike na levo in desno se je pred leti lotil italijanski mislec Norberto Bobbio s knjigo “Desnica in levica”, v kateri je skušal to delitev opredeliti z različnim odnosom do svobode in enakosti. Politika torej temelji na osi kulturnega in razrednega boja, korenine te delitve pa je že dolgo pred Karlom Marxom postavil renesančni italijanski mislec Niccolo Machiavelli, ki je ljudstvo delil na popolo magro in popolo grosso ali na ljudstvo in oligarhijo. Pri tem je izpostavil, da je človeška narava taka, da želijo nekateri ljudje nad drugimi dominirati in jih izkoriščati, drugi pa si tega ne želijo in se temu upirajo.

Osnovna ontološka os političnega razlikovanja je torej dvojna: na eni strani razmerje med pritiski ukazovanja načina, na katerega naj ljudje živijo, ter naravnega odziva na to z uporom in bojem za svobodo odločanja; ter na drugi strani pritiski ekonomskega izkoriščanja in upor, ki si prizadeva za pošteno in pravično organizacijo proizvodnih procesov in delitve njenih sadov. Skrajšano, kulturni in socialni boj sta polji političnega razlikovanja.

Za oba upora imamo prirojene nevrološke mehanizme, ki sprožajo biopsihološke napetosti ob ukazovanju in izkoriščanju. Ljudje želimo odločati in nadzirati naše življenje ter ne trpimo krivice. Tu ležijo korenine političnih bojev med progresivnimi in konservativnimi ter socialnimi in izkoriščevalskimi silami. V zadnjih stoletjih smo te napetosti označili z metaforo razlikovanja levice in desnice. Ta delitev pa se hitro zvede na dogme, ki se jih nato slepo oklepajo politične sile, ki tako ostanejo ujetnice površinskega videza tega osnovnega političnega razlikovanja.


Poleg evropske tradicije politične filozofije je za pogled na politično razlikovanje primerna knjiga Georga Lakoffa “Moralna politika”, v kateri analizira razlike med ameriškimi demokrati in republikanci ter se ob tem naslanja na ugotovitve kognitivne lingvistike. Lakoff se ukvarja s pomenom metaforičnega razmišljanja v našem razvoju in odraslem delovanju. Ljudje nove in posebej zapletene pojave razumemo tako, da nanje gledamo s pomočjo bolj enostavnih vzorcev naših temeljnih izkušenj. Novo tako razumemo s kockami starega, ki jih zlagamo v nove kombinacije.

Lakoff izpostavi, da površinski pogled na ameriško politiko kaže številne nedoslednosti glede konkretnih prepričanj in politik. Republikanci denimo zagovarjajo majhno vlogo države, vendar močno vojsko. Demokrati zagovarjajo veliko vlogo države, ne dovolijo pa, da bi se ta mešala v pravico odločanja o splavu, ker je to element svobode. Če ostanemo na površju, bomo težko razumeli te navidezne nekonsistentnosti. Zato Lakoff pogleda v globino te delitve, v kateri vidi različen pogled na osnovno metaforo “država je družina”, prek katere doživljamo naše sobivanje z drugimi ljudmi.

Naše prve izkušnje medsebojnosti se odvijajo v okviru družine, nato pa jih metaforično preslikamo na druge družbene odnose. Pri tem Lakoff izpostavi dva različna moralna pogleda na to metaforo: na eni strani moralo strogega očeta, na drugi pa skrbnega starša. Prvi vidi svet kot nevarnega, zato mora otroka pripraviti nanj s trdo disciplino. Drugi pa vidi svoj vlogo v skrbi in pomoči, v usmerjanju otroka, da se zgradi v samostojnega in uspešnega akterja našega skupnega življenja. Ta osnovna delitev je zanj ustrezno pojasnilo za manifestacije površinskih razlik.

Politične razlike zrastejo v skupnosti na podlagi različnih pogledov na moralo in ekonomijo, za skupnost pa je pomembno, kako te razlike premaguje in kako oblikuje skupen okvir naše medsebojnosti. Kulturni in socialni boj se lahko odvijata bolj borbeno ali bolj dogovorno, za kar je ključna uravnotežena politika, ki stremi k renesančnemu idealu buon governo ali dobrega vladanja, ki upošteva tako ontološke danosti kot ontični okvir aktualnega političnega dogajanja.

 

 

Predvsem pa je za moderno levico in desnico pomembno razumeti, da je delitev globinska in da se učinkovita politika ne oklepa površinskih predalčkov preteklosti, temveč se svojih ontoloških nalog loteva z novimi prijemi, ki so najbolj učinkoviti za današnji čas in prostor.

Če levica zagovarja javno šolstvo, se lahko osredotoči na javni program in pogoje njegovega izvajanja, ni pa potrebe, da se oklepa monopola državnega izvajanja, temveč lahko dogovorjeno vsebino pod dogovorjenimi pogoji izvajamo na različne načine. Če levica zagovarja odgovornost države, da ustvari osnovne pogoje za dostojno življenje vseh, je prav, da uvede univerzalni temeljni dohodek, a ni potrebe, da ob tem zavrača razvojno ali socialno kapico, ki bi motivirala najbolj propulziven del skupnosti. Skratka, namesto cepetanja v starih predalčkih, se lahko nova levica na temelju svojih ontoloških korenin bolj odprto loti boja za svobodo in pravičnost ali boja za moralo skrbnih staršev.

Za izhod iz krize pa je pomemben ravno inovativen pristop k reševanju aktualnih težav, ki lahko preseže vrtenje v krogu starih delitev. Ko je jasna ontološka globina politične morale, smo lahko pri iskanju površinskih rešitev precej bolj svobodni kot, če se oklepamo dogmatičnega razmišljanja. In ko razumemo biopsihološke temelje našega mišljenja, odločanja in delovanja imamo trdno podlago, na kateri lahko postavimo novo levico, ki bo večne naloge boja za svobodo in pravičnost izvajala današnjemu času primerno. Čas je za tako levico.

Advertisements
Standard

3 thoughts on “Zakaj politiko sploh delimo na levo in desno?

  1. haapy yack says:

    hoj
    Tako so nam uturili v mozek
    V resnici pa je, da prostozidarji stopnje 33+, ki vodijo desničarske stranke in 33+ prostozidarji, ki vodijo levičarske stranke, in ko se bo zgodil končni konflikt, lahk pričakujemo, da bodo visoki voditelji na obeh straneh makiavelističnega konflikta prepustili tako imenovane levičarske komunistične socialiste in tako imenovane desničarske nacionalistične socialiste njihovi usodi, z upanjem in pričakovanjem, da bodo fentali drug drugega.
    čao

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s