O kandidaturi dr. Danila Türka

Nekdanjega predsednika dr. Danila Türka sem spoznal v njegovi prvi predsedniški kampanji leta 2007 in prvi vtis je bil zelo pozitiven, saj je pokazal veliko širino in življenjske izkušnje ter predvsem zmernost in željo po povezovalnosti, ki jo je v slovenski politiki že takrat manjkalo. Tudi njegovo aristokratsko držo smo videli kot prednost, ki bi lahko zgradila nov profil predsednika države, predvsem na mednarodnem polju. Po zmagi je sledil njegov oster zasuk v levo in nedvomno je bil zelo ideološki predsednik, v čemer korenini današnja kritika politične desnice, ki v njem vidi enega predstavnikov totalitarne preteklosti naše države.

 


Kot predsedniški kandidat je vzniknil po odločitvi Boruta Pahorja, da izpusti tiste volitve in Socialne Demokrate popelje na parlamentarne volitve leto za tem. Kot takratni vodja službe za odnose z javnostmi v stranki sem bil del skupine, ki je predsednika stranke prepričevala v tisto njegovo odločitev in sem bil zato po šestih mesecih negotovosti zadovoljen. To zadovoljstvo je delila tudi celotna ekipa, ki je v stranki skrbela za promocijo in terenske aktivnosti, in ker nas je takrat zanimala le parlamentarna zmaga, smo se pripravljali na sproščeno poletje in nas v tistem trenutku predsedniška kampanja sploh ni zanimala.

Načrte, da bom poletje preživel na plaži in kavču, pa sem opustil po prvem pogovoru z dr. Türkom, saj me je navdušil in prepričal, da sem, kot večji del strankine ekipe, namesto tega vse sile vpel v njegovo kampanjo. Njegovi zmerni in široki pogledi so takrat sovpadali z našim prizadevanjem, da Socialne Demokrate pretvorimo v moderno levico, ki se bo izkopala iz priklenjenosti na preteklost in se z izzivi našega časa spopadla z inovativnimi koraki in rešitvami. Podobno kot je dr. Türk v svojem mandatu zavil v levo, je tudi stranka namesto nadaljevanja programske modernizacije danes končala v levem kotu političnega prostora, a to je druga zgodba.

Zakaj in kako se je od slogana “Predsednik, ki združuje” premaknil v ideološki boj in tako prispeval k poglobitvi razkola v političnem prostoru, sedaj niti ni tako pomembno, bolj so pomembne današnje posledice tega premika. Zagotovo je k temu prispevalo dejstvo, da so ga kaj hitro po zmagi povsem omrežili predstavniki trde, stare levice. Zanimivo pa je to, da na tistih volitvah ni bil izbranec teh struktur, ki so takrat stavile na Mitjo Gasparija in so dr. Türka videle kot preveč desnega kandidata, ki ne odseva njihovih pogledov na politični boj. So pa bile dovolj pametne, da so svoj vložek portfeljsko razdelile in tudi v našem volilnem štabu zagotovile svoje predstavnike, kar je v kampanji sprožalo nekatere konflikte, ki so proti koncu prvega kroga skorajda ogrozile njegov vstop v finale.

Vsekakor verjamem, da je dr. Türk v predsedniško kampanjo vstopil z iskreno željo po povezovanju in zmernosti in se šele v nadaljevanju pretvoril v ideološkega predsednika, ki ga je zasovražila desnica in na koncu ob poskusu reelekcije zapustila tudi politična sredina.

 

Nevralgična točka, ki jo ob vsaki priložnosti izpostavijo njegovi kritiki z desne, je bila izjava ob mednarodnem dnevu žena 8. marca 2009, ko je na vprašanja novinarja o Hudi jami odgovoril: “Danes sem tu v Trbovljah zaradi pravice žensk, zaradi enakopravnosti žensk. To je izredno pomembna prvorazredna tema v Sloveniji, tudi politična tema in danes ne nameravam dajati nobenih izjav o nobeni drugi temi.” Na vztrajanje novinarja je dodal: “Našel bom čas, ko bom odgovoril tudi na to, ampak rad bi ponovil, danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.”

Ta izjava je dokončno zapečatila njegovo pozicioniranje v političnem prostoru in danes kroži po spletu kot temeljna kritika njegove kandidature za Generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov. Označiti to izjavo kot ponesrečeno je premilo in dejansko je bila ena njegovih največjih napak, ki je ni nikoli uspel ustrezno popraviti. Pa vendar je dr. Türk velik del svoje kariere posvetil človekovim pravicam in verjamem, da je njegov pogled na povojne poboje takšen, kot ga je večkrat izrazil, ko smo se v kampanji pogovarjali o temu: ta grozodejstva so temna točka naše preteklosti in današnja politika mora ta dejanja obsoditi, stroka pa razčistiti.

Kako mu je torej lahko zbežala tako nepremišljena izjava? Takrat je že trdo sedel v naročju stare levice in z njo delil averzijo do slovenske desnice. Hkrati je del odgovora v tem, da je na pritisk novinarja izbruhnil njegov ego in vzvišenost. Vsekakor je ta njegov zdrs dal desnici zelo priročen primer za današnjo kritiko njegove kandidature, ki jo uspešno širijo tudi v mednarodni javnosti. Še enkrat, verjamem da je bil to zdrs in da je dr. Türk iskreno zavezan boju za človekove pravice, a to sedaj ni pomembno. Pomembno je, da slovenska desnica tega ne bo nikoli verjela.

 

Vsekakor v dr. Türku vidim dobrega kandidata za GS OZN tako, kot so dobri tudi vsi njegovi tekmeci, saj gre končno za prvo ligo politikov in za enega najbolj prestižnih položajev v mednarodni skupnosti. Na včerajšanjem zaslišanju je dobro izkoristil svoje prednosti ter v vsakem odgovoru izpostavil svoje osebne izkušnje in poznavanje posameznih tem. S svojim nastopom in kandidaturo zato prispeva k prepoznavnosti in ugledu Slovenije, kar nas lahko veseli, ne glede na dejanske možnosti za uspeh: v tem primeru je že sama pot pomemben cilj.

Njegova največja ovira na tej poti ni razklanost nacionalne politike, ker velja podobno za nekatere druge tekmece. Njegova največja ovira je ravno nizek ugled Slovenije, predvsem pa zamere zahodnih partnerjev, ki v nas vidijo nezanesljivega zaveznika. Zato lahko Sloveniji njegova kandidatura zagotovo koristi.

Je pa vsekakor razumljivo nasprotovanje desnice in zato so povsem naivni pozivi levice, da bi se morali na tej točki poenotiti in preseči politične zamere. Zakaj pa ravno na tej točki? Zakaj levica ni naredila prvega koraka in med tri kandidate za Evropsko sodišče za človekove pravice recimo uvrstila tudi dr. Klemna Jakliča?

Zato je najbolje desnico pustiti pri miru in naj se leva oblast raje potrudi, da iz kandidature dr. Türka iztrži kar največ za dvig ugleda Slovenije v mednarodni skupnosti. Nacionalna politika pa bo pač še naprej čakala na moment, ko bomo lahko povsem razumljive in legitimne politične razlike, ki vzniknejo v civilni družbi in političnem prostoru, sposobni presegati s pogovorom in iskanjem dogovora.

Advertisements
Standard

6 thoughts on “O kandidaturi dr. Danila Türka

  1. Izjava o hudi jami je bila vsekakor najbolj izstopajoči, vsekakor pa ne edini “zdrs” dr. Türka. Meni je deloval kot vzvišeno in oholo bitje. V svojih izjavah in javnem delovanju je deloval razdiralno. Podpiral je zgolj levo opcijo v slovenskem političnem prostoru. Imel pa je priložnost, da bi deloval povezovalno. Nekateri tudi še nismo pozabili, kako je nasprotoval slovenski osamosvojitvi, ko je bil še v službi pri OZN. Zato, spoštovani gospod bloger, niste prepričljivi s svojim opravičevanjem, kakšnemu človeku ste nasedli. Se zgodi, tudi meni se je že. Vsekakor menim, da dr. Türk ni primeren za mesto, za katerega kandidira. Kljub temu, da je že dolgo znano, da je tudi OZN postala brezzobi tiger, kot je bilo nekdaj Društvo narodov.

    • Jože says:

      Jas se pa popolnoma strinjam z teboj. ustaši, si zaradi svojih zločinov v Jasenovcu drugo niti niso zaslužili,tako so tudi zavezniki razmišljali ko so jh poslali nazaj na jugoslovansko ozemlje.
      Lep pozdrav iz Lendave

  2. Se lahko strinjam z mnenjem Sebastijana, Še vedno pa ne vem, ali nas je na volitvah pretental, ali je resnično tako visok in ohol, kot je bilo rečeno v enem izmed komentarjev. Je pa imela levica res lepo možnost izbrati kot kandidata za evropsko sodišče g. Jakliča in s tem pokazat določeno širino, ki pa jo v političnih zdrahah, na žalost ne zmore. Vsekakor pa se mi zdi, da je levica tista, ki bi morala pri svojih stališčih nekoliko popustiti, vsaj kar se tiče tistih, ki bi morali prevzeti odgovornost za povojna grozodejstva. Ko danes, gledam in razmišljam, kje bi bila Slavonija, če bi na tem teritoriju, tudi po vojni gospodarili, tisti, ki so pred II. SV,, to so bil v glavnem Madžari in Nemci. Gledal sem urejenost njihovih vasi in posestev v letih 1900 -1940, ter današnjo bedo tega predela Hrvaške, si lahko predstavljam tudi Slovenijo, danes, če bi vsaj del porajajočega se višjega družbenega sloja, in predvsem fabrikantov obdržal svojo predvsem gospodarsko vlogo tudi po vojni. S tega stališča, se mi zdi, da so vsi ti povojni masakri med narodom povzročili preveč škode in prav bi bilo, da se na nek način obračuna tudi s tem delom, sicer epohalnega obdobja. Da mi pa danes govorijo, da ta sloj, ki je bil izgnan ali pregnan iz domače zemlje niso bili pravi Slovenci, je pa malo preveč naivno in preotročje za 21. stoletje.

  3. Franc says:

    Zelo korekten članek. Menim pa, da je avtor izpustil po mojem mnenju glavni indic o tem kdo bo bodoči generalni sekretar OZN. O tem bodo namreč odločale stalne članice varnostnega sveta, glavno vlogo pa bosta imeli dve velesili. ZDA in Rusija. Če se dr. Turk ni zameril Rusiji, se je pa gotovo – in to kar večkrat – ZDA, to pa je seveda vzrok, da pri tej kandidaturi nima prav nobenih »šans«.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s