Je strah pred begunci res fašističen?

Slovenija je globoko razklana, tako sicer kot posebej ob aktualni migrantski krizi. Smo res razdeljeni na humanitarce in fašiste ali obstaja pot do ravnotežja?

Nedavni dogodki v Šenčurju in Kranju so razburkali javno razpravo in dodatno poglobili prepad med različnimi pogledi na odpiranje ali zapiranje Slovenije za begunce. Rad bi predstavil moje intimno razmišljanje zavedajoč se tveganja, da bom tudi sam označen za traktorista in nestrpneža. Čisto kot primer nekoga, ki je v dilemi, kako ravnati v tem primeru.

Kaj je torej na tehtnici, kakšni so vložki v tej razpravi?

Z družino živimo v Kopru in uživamo naš, slovenski način življenja. Sicer je ta način iz dneva v dan na udaru zaradi gospodarske in moralne krize v naši družbi, a smo zadovoljni z njim. To je prvi vložek, ta želja po ohranitvi tega načina življenja.

Ker živim ob Italiji, že leta spremljam razkroj italijanskega načina življenja, ki je pod pritiskom imigrantov iz različnih koncev Afrike in tudi Vzhodne Evrope podlegel naraščanju kriminala in nevarnosti, ki jo predstavlja že to, da iz stanovanja neseš smeti do kante. Naraščanje nasilja se je iz južnih delov države preselilo že na sever in tudi v Milanu obstajajo predeli, ki so se spremenili v navadno džunglo.

Torej nevarnost razkroja mojega načina življenja ni samo imaginarna in namišljena, temveč ima povsem realen primer v naši soseski. Seveda italijanskih težav ne moremo primerjati z aktualnim navalom beguncev, ki se zatekajo k nam pred grozodejstvi, ki jih doživljajo na Bližnjem Vzhodu. Pa vendar je ta realen primer v naši soseski dejavnik alarma in strahu.

Drugi vložek v tehtanju odnosa do migrantske krize je zato strah pred razkrojem mojega načina življenja. Na tehtnici je torej želja po ohranitvi mojega načina življenja in nevarnost njegovega razkroja, ki temelji na dejstvih, ki jih lahko opažam v moji soseski.

In kako bi lahko kdo mene prepričal, da na prvo mesto le postavim humanitarnost?

Če bi imeli vlado, ki bi bila sposobna razumeti mojo dilemo in ustrezno komunicirati… najprej pohvaliti dejstvo, da cenim slovenski način življenja in našo identiteto… nato izraziti razumevanje nad mojimi strahovi namesto, da jih označi za imaginarne in podle… nato predstaviti jasne ukrepe in korake, ki jih načrtuje v zvezi z organizacijo migrantskih centrov po državi… mogoče celo predstaviti nekaj konkretnih ljudi, ki so pribežali k nam in tako imaginarno podobo beguncev predstaviti v konkretni človeški podobi… skratka učinkovito komunicirati tako, da najprej pomiri čustva in vzpostavi stik, ki sploh odpira pot do nastopa dejstev in argumentov… In če bi imeli vlado, ki bi vzbujala zaupanje, da je sposobna zagotoviti red in varnost… da je sposobna uresničiti obljube o organiziciji vseh svojih korakov… Potem bi mogoče v mojem tehtanju prevladala humanitarna nota in ljubezen do sočloveka, saj sem končno ideološko zrastel v socialni demokraciji.

Toda nimamo takšne vlade. Imamo vlado, ki je katastrofalno nesposobna komunicirati. Ne le z mano, temveč z vsemi ključnimi dejavniki od županov do medijev. In imamo vlado, ki je operativno povsem nesposobna in ki ne vzbuja nikakršnega zaupanja, da bi znala res učinkovito organizirati vse korake za reševanje aktualne krize.

In v takšnih pogojih pri mojem tehtanju prevaga želja po ohranitvi mojega načina življenja in stališče, da Slovenija ni sposobna odpreti svojih meja za begunce ter poskrbeti za njihovo – začasno ali stalno – namestitev, ne da bi bil ob tem ogrožen ta moj način življenja. Zato razumem vstaje v Šenčurju in strah v Kranju ter drugih krajih po Sloveniji. Razumem te strahove in jih ne označujem za fašistične.

Reakcija vlade in celotne slovenske levice, ki z izrazi kot je hujskaštvo, domobranstvo, traktoristi in primitivizem le še poglablja prepad med čustvi ljudi in načrti vlade. Slovenija je razklana in odziv levice na upravičen in razumljiv strah ljudi ta razkol pelje po poti nadaljnjega zaostrovanja razmer v državi.

Ljudje, ki nasprotujejo postavljanju migrantskih centrov niso fašisti. So povsem običajni ljudje, ideološko zmerni in politično sredinski. So tisti ljudje, ki na koncu tudi odločajo volilni rezultat, ko se nagnejo bodisi na eno bodisi drugo stran političnega prostora. Odziv levice na njihova čustva in prepričanja jih potiska na drugo stran. In če bodo na koncu res prevagale celo radikalne politične sile, bo pot do njihovega uspeha tlakovalo prav nerazumevanje levice, da politika vlada ljudjem iz krvi in mesa.

Advertisements
Standard

6 thoughts on “Je strah pred begunci res fašističen?

  1. Težava je v solidarnosti … Dokler obstajajo oni in mi – zaposleni in brezposelni – taki in drugačni – potem se družba razkraja brez imigrantov še hitreje, saj nevarnost poveča družbeno kohezijo.

  2. Jure says:

    Problem v tvojem razmišljanju je ker ni celosten. Postavil si si cilj ohraniti svoj način življenja, kar ni nič slabega, nič pa ne napišeš kako ta cilj doseči in kdo ter s čim bi moral za ta cilj plačati. Kaj je torej tvoj predlog da se naredi s to množico emigrantov. Da se jih zmeče v morje kot predlaga belgijski zunanji minister? Da se jih zapečati v Sirijo, kar je slabše kot bi jih zmetali v morje? Da se jih namesti kje drugje – torej naj ceno plača nekdo drug (na primer Grki, Nemci, Celjani, …).
    Spreminjajo se okoliščine in to globalno. Vztrajati v svojem malem svetu v spremenjenih okoliščinah stane, in to ceno mora nekdo plačati. Če je nočeš plačati ti jo mora dvojno nekdo drug. Kdo?

  3. Pingback: S. Jeretič, blog: Je strah pred begunci res fašističen? - Časnik

  4. butalec says:

    Dajte, no, tovariš Jeretič. Ločimo najprej dve zadevi:
    1) ekonomske migrante (velikanska večina)
    2) begunce (manjšinica)

    Ekonomski migranti so navadni iskalci službe. Vemo kako je, če iščemo službo. To gre 100% na naše stroške in država nam prav gotovo v času iskanja službe ne zagotavlja stanovanja in hrane. In tudi podjetje mi ne da niti ficka, če kot kandidat pri njih ne uspem. Do ekonomskih migrantov nimamo prav nobenih obveznosti, imajo pa oni obveznost spoštovati naše zakone, drugače sledi trajen izgon. Izgon sledi tudi v primeru, da ne najdejo službe. Tudi jaz ne bom dobil prostora v podjetju, ki me ne zaposli in če ne bom šel ven sam, me bodo bolj ali manj vljudno vrgli skozi vrata.

    Drug problem so begunci. Recimo, da ne bomo dlakocepili in jih izganjali, ker mi definitivno nismo prva varna država na njihovi poti. Vse naše sosede so po vseh, tudi najstrožjih mednarodnih standardih, varne države. Torej do nas sploh ne bi smel priti noben begunec. Ampak, kot rečeno, ne bomo dlakocepili. Kaj storiti z begunci pri nas? Čisto enostavno: vsi brez izjeme morajo v begunske centre, iz katerih nimajo pravice izhoda. Za delo sposobni begunci morajo delati znotraj centra – od urejanja okolice do del, ki jih lahko zanje organizirajo podjetja. Otroci morajo obvezno v šole po naših standardih, seveda znotraj centra. Kdor se s tem ne strinja, ga trajno izženemo. Ko se situacija v njihovi državi umiri, se njihov status spremeni v status ekonomskega migranta pod zgoraj opisanimi pravili.

    Jedro vašega članka je namreč: spremenimo komuniciranje o politiki (beri propagando), ne pa politike same. Žal pa je sedanja migrantska politika v jedru zgrešena, tako kot je v jedru zgrešena tudi levičarska ekonomska politika kopičenja dolgov in odlaganja prestrukturiranja. In dokler se levica temeljito ne reformira, sem pravzaprav zadovoljen, da jo bo odnesla njena lastna arogantnost, kajti to nam omogoča spremembo politike.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s