Kaj mislim z uravnoteženo levo politiko?

Po prejšnjem blogu Kako začeti z novo levico? me je na Twitterju @MarkoSket opozoril na analizo britanskih volitev in predvsem rezultata laburistov s strani nekdanjega leaderja Tony Blaira na tem linku.

Ko sem konec devetdesetih za kratko obdobje postal predsednik Mladega foruma SD, sem bil trdi trdi levičar in oster kritik blairizacije stranke. Takrat sem predsedniku stranke Borutu Pahorju očital, da vodi šminkersko politiko brez vsebine. Najostreje na strankinem kongresu 2001 v Kopru.

No, čez leta sem bil tudi sam med nosilci populističnega vzpona na vrh političnega prostora. Ker je bila to pač edina pot do zmage. In v politiki si zaradi svojega programa in idej, ki jih lahko uresničuješ samo, če pred tem zmagaš. Sedaj ugotavljam, kaj je tedaj manjkalo, da ta populizem ne bi bil tako prazen. A sedaj je prepozno za nazaj. Lahko pa gledamo naprej.

Lahko predvsem iz vsake izkušnje povlečemo ustrezne zaključke. Tony Blair ima v mnogočem prav. Levica se mora zazreti naprej in iskati nove ideje. In prav to potezo preloma s staro levico smo izvajali Socialni demokrati v obdobju od 2005 do 2008.

Stranka je v obdobju od kadrovskega kongresa 2005 in nato programskega kongresa leto zatem s tekstom Slovenija na vrhu sveta, pa vse do zmage 2008 ponovila predvsem osnovno potezo blairovih laburistov. Ponovila je pogled na politični prostor skozi povsem drugo metaforo. Medtem ko je bila konkretna vsebina vladnega programa prilagojena naši tranzicijski realnosti. In predvsem našim realnim političnim razmerjem na levici. Celoten proces pa je bil velik miselni korak naprej.

Korak v metaforo kroga, v katerem mora vsaka politika rešiti najprej centralna vprašanja skupnosti. In to uravnoteženo, sicer jih skupnost ne sprejme. In šele, ko uspešno vodi skupnost/državo, ima politična sila moč in resurse, da rešuje tudi tista – z vidika skupnosti obrobna, za tiste, ki jih živijo, pa življenjska – vprašanja v skladu s svojo etiko in programom.

Toda pomembno je uravnotežiti politiko na temeljnih vprašanjih, ker je konsenz in ustrezno stanje duha v skupnost pogoj, da politika izvede reforme skozi obstoječi beton birokratskega obzidja. Brez tega se pač vlade menjajo in menjajo in …

Zato so pomembni močni in ugledni voditelji. Ker imajo avtoriteto, da uskladijo razlike in resnično nekaj premaknejo. Kaj pa naredijo politične sile ob pomanjkanju močnejšega leaderja? Zaletijo se vsaka v svoj kot in z vsemi topovi streljajo prek glav vseh vmesnih, ne toliko s politiko obremenjenih ljudi, na drugi kot političnega prostora.

In potem se iz mandata v mandat zakonodaja vse bolj komplicira namesto, da bi se poenostavila. Pa operativa je vse manj operativna. A ja, pa odnos birokratov je vse bolj kafkajanski… Politična sila, ki bi rada vladala in pri tem še nekaj res dosegla, mora doseči širok konsenz javnosti. To pa lahko doseže samo z uravnoteženjem svojih pogledov pri osrednjih politikah.

Taka politična sila mora znati poleg urejanja javnih sistemov upravljati tudi s stanjem duha v skupnosti. In naša skupnost še kako potrebuje pomirjenje. Urejati mora tudi emocionalno energijsko polje v skupnosti. Kar je težko predvsem zato, ker je osrednji del skupnosti omrtvičen, oba skrajna kota pa nadvse našpičena.

Vsaka stran ima seveda svoje nevralgične točke, okrog katerih se v možganih teh ljudi zgradijo trda bio-kemična  obzidja prepričanj. In ker je umirjena sredina že naveličana in med dvema volilnima tekmama politike sploh več ne spremlja, seveda aktualna politika nagovarja samo tiste, ki so že v prvih linijah. Različnih linijah. A samo v njih. Politično pasivna večina pa se trudi živeti, spremlja šport, telenovele, reality… In se ozre na politiko samo v finišu tekme. Če se sploh ozre.

Smo top proizvod evolucije življenja. Naš prefrontalni korteks je state of the art mašinerija narave. To je zaenkrat to.

In, da bi bili uspešni, nas je narava opremila z orodji za energetsko učinkovitost. Zato predvsem v odraščanju, a seveda tudi skozi vse življenje, gradimo kognitivne sheme in kulturne okvire ter osebne izkušnje, prek katerih mislimo naše življenje. Tako si poenostavimo bivanje in povečamo možnosti za preživetje v svetu.

In naloga politike je tudi, da z ustreznimi enostavnimi sporočili poteši potrebo po enostavnem smislu. Enostavnem, četudi gre za zelo zapleteno polje dejavnosti.

Avantgarda progresivne politike je zame elitistična zato, ker sanja ureditve, v katerih bo vsakdo intelektualno aktiven in udeležen v vsakodnevnih političnih procesih. Od ljudi terja več, kot nam je narava naložila. Ne razume, da s tem samo vsiljuje svojo intelektualno pozo ljudem, ki bi radi le enostavno in srečno živeli.

Zato se mora tudi levica poenostaviti in razumeti danosti človeškega bivanja. Razumeti, da si s kognitivnimi shemami in kulturnimi okviri poenostavimo naš pogled na svet. In da se nam kaj več od tega niti ne da.

Toda, kaj je težava? Da je pop politika to potrebo po enostavnih sporočilih potešila samo s praznimi frazami, ki več enostavno ne delujejo. V nevronih ljudi se ob takih puhlicah več ne zgane akcijski potencial. In ljudi to enostavno več ne dvigne. Nevroni ostanejo pasivni.

Da bi politika sploh še dosegla pozornost in upala na naklonjenost te večine, ki živi svoje življenje mimo politike, bi morala z nekaj korenitimi spremembami graditi to novo ravnotežje. Toda pri tem je bistveno prav to, da sploh išče nove rešitve! In tu ima Blair prav. Samo obramba preživetih orodij ne more doseči zgornjega cilja.

In kaj imam v mislih, kot konkreten primer takega razmišljanja? Osrednja naloga politike v metafori kroga danes je vsekakor reševanje vprašanja revščine in prekernosti. To je tako etično vprašanje, kot predvsem vprašanje vodenja skupnosti, ki v permanentnem stresu ne deluje najbolje. A kako to izvajati?

Thomas Pikkety je to vprašanje postavil v nekajstoletni horizont. Hvaležni smo mu lahko za tako epohalno delo. Toda iz njegovih analiz moramo povzeti različne ugotovitve. Ne samo formule, ki razlagajo, zakaj in kako naraščajo ali se zmanjšujejo socialne razlike. V njegovih analizah je precej več.

Trda levica čita Pikketyja samo tam, kjer ji ustreza. Določenih ugotovitev pa enostavno noče opaziti. Recimo tega, da v čisto vsaki družbeni ureditvi vsaj polovica ljudi nima nobenega premoženja. Od zlatih skandinavskih časov do našega socializma. Polovica nima ničesar. Zgornja desetina ima vedno veliko, ključnih pa je štirideset odstotkov srednjega razreda. Od njih je odvisno splošno blagostanje ene skupnosti.

Sanjati, da bomo imeli vsi ogromno, je zato nesmiselno. Levica, ki se ji zdijo pretirane socialne razlike slabe za skupnost, se mora osredotočiti na to, kako tudi poražencem kapitalizma zagotoviti temelje preživetja. Toda če se že želi ukvarjati s tem vprašanjem, mora biti pri tem realna.

Današnji socialni sistem je – tako kot ostali družbeni podsistemi – birokratsko zapleten in neučinkovit. Moderna ideja univerzalnega temeljnega dohodka UTD lahko reši več vprašanj.

Najprej lahko poenostavi socialni sistem, tako pa hkrati prihrani nepotrebno izgubo časa in resursov za administriranje tega vprašanja. Predvsem pa lahko na polju stanja duha v skupnosti doseže čustveno pomiritev tistega dela skupnosti, ki se na trgu ne znajde.

Kakšni so učinki? Ker smo ljudje kreacija narave, moramo poznati biopsihološke temelje našega bivanja, da bi razumeli učinke takega političnega projekta. Eden od mehanizmov za naš odziv na dražljaje iz okolice, je tudi stres. To je pozitiven mehanizem, ki nam omogoča, da se v dani situaciji ustrezno znajdemo. Kje nastopi težava? Ko se stresni mehanizem ne ugasne potem, ko je opravil svojo nalogo. Narava ga je tako naredila, da se aktivira, ko ga potrebujemo, in da se ugasne, ko je opravil svoje. Težava sodobnega človeka, posebej na socialnem obrobju, pa je nenehno delovanje tega mehanizma. Delovanje, ki požira te ljudi pri živem telesu.

UTD bi dosegel ogromno za zmanjšanje produkcije kortizola, ki nam v pretiranih količinah zastruplja telo in naše utelešene misli. Zagotovil bi ustrezno varnost in sproščenost, ki bi prispevala k ugodnejšemu stanju duha.

Poleg tega bi zmanjšal administrativne stroške socialnega sistema. Že danes imamo socialni sistem za tiste, ki jim ne gre, a je zapleten in nepregleden, zato tudi potraten.

Hkrati bi se tako prerazdeljena sredstva vrnila v obtok skozi potrošnjo. Torej ta ukrep bi se dotaknil tudi potrošnje kot ene glavnih težav naše gospodarske krize.

Gre torej za politični projekt na stišišču ekonomske in moralne politike, saj poskrbi za socialni sistem in za stanje duha. Skratka, precej je pozitivnih učinkov tega projekta, ki je tudi zelo popularen v debatah evropske levice. In zakaj ga levica ne izvede?

Zato, ker ga je spremenila v projekt ideološke vojne in ga druga stran političnega prostora zato zavrača. Torej, namesto da bi to bil konsenzualen projekt za rešitev perečega problema našega časa, je le poligon za govorne spopade tekmujočih politik.

Zato zagovarjam uravnoteženo politiko. Ker uveljavljanje velikih sprememb terja širši konsenz skupnosti. Sicer ga ta zavrača in ostane mrtva črka na papirju. Ravnotežje ustvari večji konsenz, kar je v demokratičnih družbah pogoj za sprejem, upoštevanje in izvajanje neke rešitve. In to je buon governo, o katerem so govorili renesančni republikanci.

In kateri so tisti temeljni zadržki nasprotnikov. Pokazali so, da razumejo našo naravo in da se zavedajo, da lahko ta mehanizem del skupnosti uspava v lenobnosti. Zavedajo se, da lahko ta ukrep zmanjša mobilizacijo za delo. In to je resen zadržek. Ali bi kaj pomagalo, če bi bil vsakdo dolžan UTD poplačati s svojim delom za skupnost? Verjetno bi pomagalo, a levica vztraja pri načelu brezpogojnega prejemanja osnovnega dohodka.

Ali naj nekdo dobi nekaj, ne da bi si to prislužil? Za nekatere je to nepojmljivo. To vidijo kot potuho lenobi. Ne pa kot korak do temeljne svobode, da razvijaš svoje sebstvo brez pritiska osnovnih življenjskih pogojev. V tem ne vidijo skrbi za temeljno biopsihologijo skupnosti, ki uravnava tudi hormonsko stanje ljudstva.

Kako torej UTD uvrstiti v sprejemljivo hegemonijo? Kako drugi pol prepričati v toleriranje tega ukrepa?

Ali je UTD res taka subverzija kapitalizma, s čimer se hvali levica in s čimer straši desnica? Bi se res večina odločila za minimalne standarde življenja in bi izstopila s kapitalističnega trga? Ne verjamem. Še vedno ima dovolj velik del skupnosti prirojeno ali priučeno mobilizacijo za nekaj več.

Če bi nehali o UTD govoriti kot o socialistični revoluciji in če bi znali prikazati pozitivne stroškovne učinke vezane na administriranje procesov socialnega sistema, bi mogoče lahko prišli do centralnega zadržka: kako mobilizirati ljudi, da se trudijo za proizvajanje vrednosti? Kako kot skupnost v tekmi na mednarodnem trgu ustvariti dovolj, da si bomo lahko privoščili mehanizem, s katerim se del skupnosti zadovolji z lenobo?

Za začetek bi bil velik korak že to, da se drugemu, aktivnemu in ambicioznemu delu skupnosti pusti dihati in ustvarjati. Pravi par za uvedbo UTD je zato uvedba socialne kapice. Mehanizma, ki ga časti desnica, levica pa govori o njem, kot o hudičevem delu.

Socialna kapica bi uvedlo mejo, po kateri bi se štelo, da je nekdo odplačal svoje obveznosti socialnih prispevkov. Obstoječi sistem ne predvideva nobene meje. Današnje načelo je, da tisti, ki ustvari več, prispeva za tiste, ki ne ustvarjajo. V redu. Naj bo tako.

Solidarnost je postalo načelo, ki je del naše hegemonije in težko bo neka politična sila nasprotovala temu načelu na sploh in pri tem dobila dovolj glasov za neko resnejšo vlogo v političnem prostoru. Toda ali obstaja meja solidarnosti?

Na davke in druge javne dajatve lahko gledamo skozi različne politične metafore. Lahko jih vidimo kot breme, ki pije kri delovnega in podjetnega dela skupnosti. Lahko pa jih vidimo kot članarino za bivanje v civilizaciji. Takrat se vprašamo za value for money. Kaj dobimo za to, kar damo? In solidarnost je steber take metafore.

Toda, ali res ne obstaja meja, ko je nekdo poplačal svoje obveznosti do solidarnosti? Ali res ne moremo določiti zneska, ko se šteje, da je nekdo pokril svoje obveznosti do socialnih blagajn in tudi svoj del solidarnosti? In od tiste točke naprej lahko služi samo zase in svojo družino. Ali je to res tako perverzno in pokvarjeno, kot bi rada prikazala levica?

Ali pa bi to doseglo pomembno učinke za biopsihologijo vladanja? Tako kot bi UTD hormonsko uravnal stanje duha v tistem delu skupnosti, ki potrebuje varnost in sproščenost za vsaj temelje bivanja, tako bi socialna kapica sprožila ustrezne mobilizacijske hormone pri tistem delu skupnosti, ki bi rad več. Tistem delu, ki je podjeten in ustvarjalen, ki je ambiciozen in hoče več.

Kakšni bi bili učinki? Manj denarja v nekaterih socialnih blagajnah? Ali res? Kaj pa če bi socialna kapica povečala dodano vrednost predvsem v izvozu in bi tako povečala maso bogastva skupnosti? Zagotovo bi bilo več denarja v denarnicah bolj uspešnih na trgu. Ti bi ta denar bodisi potrošili, torej vrnili v obtok, ali pa ga hranili ali vložili, torej še vedno ustvarjali pozitivne učinke na gospodarstvo.

Vsekakor pa to ni samo ekonometrično vprašanje, temveč predvsem psihološko. To bi motiviralo uspešne, da se trudijo biti še bolj uspešni. Potrebujemo tiste, ki hočejo več. Potrebujemo jih, da lahko pokrijemo bivanje tistih, ki jih to ne zanima.

Zato se lahko temeljnega vprašanja sodobne politike, to sta revščina in prekariat, uspešno lotimo le z uravnoteženim pristopom, ki bi zgradil širši konsenz. In samo z razumevanjem naše narave. Levica je doslej ni razumela.

Advertisements
Standard

2 thoughts on “Kaj mislim z uravnoteženo levo politiko?

  1. Dobro razmišljanje. Ne glede da sem bolj na drugi, kot tej strani. Ampak, če se omejim le na UTD. Koliko in ali si to lahko privoščimo, je vsekakor stvar preračuna. In ja, zelo verjento se v nekem znesku, ki zagotavlja preživetje da uvesti, vprašanje pa če tudi v znesku “dostojnega življenja”, kar se recimo neprestano ponavja v kontekstu minimalne plače.

    Vsekakor je pa eden od zelo pomembnih virov za financiranje UTDja tudi poenostavitev postopkov. UTD ima šanse edino, če se ukine VSE ostale socialne transfereje. Otroški dodatki, subvencioniranje vrtca, socialna pomoč, subvencioniranje najemnin,… vse gre adijo. In skupaj z tem odvečna birokracija in odvečno delo.

    Ali se je sodobna levica pripravljena odpovedati 10 tisoč delovnim mestom v zameno za višji UTD?

    In ne gre le za denar, ki bi šel v UTD namesto v plače sedanjim “socialnim” delavcem ampak tudi za novo ustvarjeno vrednost teh delavcev, na drugih, bolj produktivnih mestih. Kakorkoli obrneš, kruh, ki ga želiš pojesti, moraš speči. Ali pa narediti kaj drugega, da ga plačaš tistemu, ki ga speče. In birokrati ne pečejo kruha. Bi ga pa lahko. Je to sprejemljivo za “sodobno levico”.

    Ampak ja, trenutno naš problem ni realno razmišljanje o UTDju ampak branjenje svojih okopov.

  2. Tone Martinjak says:

    Problem UTD ja vidim v premajhnih najmanših plačah. Ker mora biti med UTD in plačo dovolj velika razlika, da te stimulira, da iščeš delo, to pomeni prenizek UTD. Razmišljam o 200€ za otroke in 400€ za odrasle, koliko ljudi se bo trudilo za dodatnih 200€. Posledično bi lahko zajamčeni najnižji dohodek ukinili, saj ne bi nihče delal za 100 dodatnih €.
    V bistvu pa to ni pravi način, saj bi morali vsak dohodek evidentirati in zaradi njega zmanjševati UTD. Bolje bi bilo, da ti UTD ostane, samo potem bi najnižji dohodki padli na 300€ in bi stimulirali najslabše plačana delovna mesta. Nekaj bi pomagalo linearno obdavčenje dohodkov, torej vsi enak %, zato socialna kapica ne bi bila več tako smiselna.

    Osnovni problem pa je v sistemu, ki zaradi uravnoteženja proračuna ne dovoljuje uvedbe UTD, tudi če bi izračuni pokazali, da bi se v parih letih toliko povečal BDP, da bi se proračun uravnotežil. Bolje rečeno; dokler imamo sistem, ki uničuje gradbince, proizvaja brezposelne in zapira dotrajane mostove, lahko samo sanjamo o UTD.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s