Kako začeti z novo levico?

O tem, da je evropska levica v globoki krizi, je govora že dolga leta. Toda v krizi ni samo leva strankarska politika, ampak tudi leva inteligenca in avantgarda, o čemer pa se precej manj govori.

Nekateri kritiki sicer govorijo o pomanjkanju velike Knjige, ki bi bila axis mundi leve politične teorije, kot je bil v prejšnjem stoletju Marxov Kapital. A v mislih nimam te pomanjkljivosti leve inteligence.


Pa najprej nekaj misli o smiselnosti delitve političnega prostora in ideologije na levico in desnico. Pred leti je Igor Lukšič dobro izpostavil, da so delitve političnega prostora dejansko orientacijske metafore. Politiko delimo, da se ljudje lažje znajdejo, ko razmišljajo o politiki.

Pred francosko revolucijo se je politika delila po vertikali. Na vrhu je bil kralj, pod njim kler in aristokracija in tako do dna. Če si hotel razumeti nek politični dogodek, si se orientiral po hierarhiji in mestu, ki ga je v njej zasedal kakšen akter.

Po francoski revoluciji se je uveljavila domnevna enakost, ki je bila predvsem enakost namesto hierarhičnosti. Torej smo postali načeloma vsi enaki oziroma na enaki ravni in v politiki smo se začeli orientirati po horizontali, ki se naravno deli na levo in desno stran. Vsebina obeh polov je stvar zgodovinskega razvoja in je drugotnega pomena glede na to prvinsko nalogo metafore, ki ljudem olajša razumevanje političnega dogajanja.

Tudi Lukšič ugotavlja, da je v zadnjih desetletjih v Evropi popustila pojasnjevalna moč te metafore in da so ljudje ob njej zmedeni. Britanska tretja pot je bila prav poskus preloma s to metaforo in želja po vzpostavitvi nove.

Lukšič je predlagal, da bi politično dogajanje delili na center in margino. V središču so tiste teme, ki so za družbo bistvene in ki sprožajo najmočnejše energije in interese. Pa naj bo to ekonomsko vprašanje delovnih mest ali boj proti korupciji. Na margini pa so vprašanja, ki se tičejo manjšega dela skupnosti.

Seveda so tudi marginalna vprašanja pomembna, predvsem za politično etiko. Tako vrednote socialne demokracije terjajo, da se urejajo vprašanja istospolnih partnerstev in druge težave manjšin. Toda politična sila, ki želi vladati, mora imeti odgovore predvsem na centralna vprašanja našega časa.

Prav to je bil temelj na katerem smo Socialni demokrati s programom Slovenija v vrhu sveta leta 2006 začeli proces programske modernizacije stranke, ki je nato privedel tudi do zmage 2008. Ta proces se je v stranki v zadnjih letih ne le zaustavil, temveč celo obrnil in stranka se ponovno vrti okrog margine oziroma – po stari metafori – caplja v levem kotu političnega prostora.

Predstavniki stare levice takrat niso razumeli, da govor o politični sredini ne poteka po osi levo – desno, temveč po pogledu na krog, ki ima središče in obrobje. Mogoče stranka enostavno ni bila zrela za ta miselni premik.

Toda poleg teh zgodovinskih metafor, ki olajšajo razumevanje politike v konkretnem času in prostoru, seveda obstajajo tudi ontološki temelji političnega boja.

Tako se politika venomer vrti okrog socialnega boja med socialno in liberalno politiko. In vrti se okrog kulturnega boja med konservativno in progresivno politiko emancipacije. Torej se na ekonomskem polju lomi boj med izkoriščanjem in uporu proti temu, na moralnem pa med svobodo in dominacijo.

Te temelje političnih bojev je dobro opisal že Niccolo Machiavelli, ko je izpostavil, da si ljudstvo ne želi, da bi ga velikaši izkoriščali in tlačili, slednji pa hočejo prav to.

In pri iskanju poti v novo levico bi se mogoče morali vrniti po navdih ravno v misli renesančnih republikancev, ki so govorili o dobrem vladanju ali buon governo kot o iskanju ravnotežij v družbi.

Nedvomno bo vedno obstajala elita in raja in Machiavelli je Vladarju predlagal, da v tej delitvi svojo moč utemelji v ljudstvu. Zato bi bilo dobro ponovno prebrati njegova dela in odmisliti piarovsko krivico, ki so jo temu republikancu zagrešili cerkveni in aristokratski krogi v stoletjih po njegovem življenju in delovanju.

Na čemu torej temeljim mojo kritiko avantgarde progresivne politike emancipacije? Trdim, da je elitistična in da se legitimira s trditvijo, da ji gre za 99% ljudi, dejansko pa razvija teorije in utopije, ki so dosegljive le za 1% intelektualne elite.

Denimo politika sebstva oziroma avtonomno oblikovanje sebe brez družbenih struktur, ki jo je predlagal Michel Foucault. Leva teorija je polna podobnih predlogov, ki jih lahko izvajajo intelektualci, ne morejo pa vzpostaviti uravnotežene družbe.

Problem vidim predvsem v tem, da leva teorija zavrača človeško naravo in našo vpetost v evolucijo. Narava je energetsko učinkovita, lahko rečemo tudi lena, saj želi s čim manj energije doseči čim več. In od ljudi terjati, da bodo iz svojih življenj razvijali enkratne mojstrovine, ki bodo razgradile vse družbene strukture in institucije, je enostavno fantazijsko.

Zaradi naše narave si življenje lajšamo s kognitivnimi shemami, ki se zgostijo v družbeno tradicijo. Blatenje tradicionalnosti in nacionalnosti je zato proti-naravno in neučinkovito. Namesto vedno novih fantazij bi si zato želel levice, ki bo znala razumeti pomen tradicije, nacije in drugih kognitivnih shem, ki ljudem olajšajo razmišljanje in na tem temelju gradila politiko iskanja ravnotežij.

Tako bi lahko denimo kombinirala projekt univerzalnega temeljnega dohodka – UTD in socialne kapice.

Prvi projekt bi lahko poenostavil zbirokratiziran socialni sistem, ki troši čas in denar za administriranje, ki bi se z UTD lahko poenostavilo. Predvsem pa bi pri ljudeh na ekonomski margini zmanjašal stresnost življenja, ki producira kortizol v pretiranih količinah.

Po drugi strani pa lahko samo konservativna stara levica tako sovražno na prvo žogo zavrača socialno kapico in ne vidi, da bi imela lahko mobilizacijski potencial za podjetnejši del družbe, ki mu moramo nujno pomagati, da si bomo lahko privoščili solidarnost s tistimi na ekonomski margini.

Seveda se strinjam s progresivno obdavčitvijo in s tem, da solidarnost pomembno prispeva k uravnoteženju družbe in je zato tudi v interesu uspešnih, ker bodo živeli v varnejšem okolju.

Toda ali obstaja meja, po kateri je nek posameznik oddelal svoj dolg do družbe in od katere se lahko posveti delu zase in za svojo družino? Ali je teža solidarnosti res brezmejna, kot terja stara levica? Ali pa bi lahko rekli: ko nekdo za družbo prispeva xy Eur, je svoboden, da začne služiti izključno zase? Je to res tako perverzno?

Želim si levice, ki bo iskala politiko ravnotežij in ki bo odprta za nove ideje, namesto da se oklepa starih in preživetih rešitev, ki več ne rešujejo današnjih problemov, temveč so same postale problem gospodarskega in moralnega napredka.

In na tako levico sem pripravljen čakati. Do takrat pa bom pač osamljen v mojem razmišljanju o politiki 🙂

Advertisements
Standard

12 thoughts on “Kako začeti z novo levico?

  1. Martinjak says:

    Nisi osamljen

    Namesto kapice bi uvedel vračilo dela dajatev, če prihodke investiraš v nekaj produktivnega v najširšem smislu, od izobrazbe, stanovanja, do podjetništva…. Pri dohodnini priložiš obračun z računi, vsaka povsem očitna zloraba se najstrožje kaznuje

    PS: Moj program:
    -UTD (dobijo ga vsi od rojstva, do smrti, ki se prizadevajo za vključitev v produktivni del družbe, nesocializirani romi, vaški pijančki in klošarji ga ne dobijo ali morda samo polovico, morda tretjino)
    -vsi smo prekerci brez odpovednega roka
    -ob uvozu iz socialno in ekološko manj naprednih držav se plača socialna in ekološka carina
    -ukine se ZPIZ
    -ukine se sindikate

    • Martinjak says:

      Nisi osamljen

      Namesto kapice bi uvedel vračilo dela dajatev, če prihodke investiraš v nekaj produktivnega v najširšem smislu, od izobrazbe, stanovanja, do podjetništva…. Pri dohodnini priložiš obračun z računi, vsaka povsem očitna zloraba se najstrožje kaznuje

      PS: Moj program:
      -UTD (dobijo ga vsi od rojstva, do smrti, ki se prizadevajo za vključitev v produktivni del družbe, nesocializirani romi, vaški pijančki in klošarji ga ne dobijo ali morda samo polovico, morda tretjino)
      -vsi smo prekerci brez odpovednega roka
      -ob uvozu iz socialno in ekološko manj naprednih držav se plača socialna in ekološka carina
      -ukine se ZPIZ
      -ukine se sindikate

      Namesto prispevka za penzijo, se od vsakega dohodka plača prispevek za otroke, ki bodo delali zate, ko boš star, ter prispevek za ostarele oziroma vse, ki ne delajo ker ni dela, so premalo konkurenčni ipd.

      • Martinjak says:

        Prispevek za otroke plačujejo vsi (proporcionalno od dohodka), tudi starši, vendar ti ta denar dobijo vrnjen preko otrokovega UTD. Če imajo nizke dohodke seveda več, kot so prispevali. Alimente in s tem kup problemov skrbnikov otrok, se ukine. S tem se v veliki meri poskrbi vsaj za temeljno enakost otrok.

  2. se strinjam. bistveno je, da začne levica iskati nove modele namesto obrambe preživetih.
    tudi na področju globalnega odnosa do sobivanja in bivanja na planetu.
    če je problem potrošniški kapitalizem, ki je posegel v naše psihološke potrebe, se moramo lotiti tudi tega. v Italiji je zanimivo gibanje za veseli od-razvoj (movimento per la decrescita felice). torej delati na temu, da porabimo kolikor res potrebujemo. a tu je največji izziv: kako ob tem ohraniti delovna mesta?

  3. Martinjak says:

    Kup delovnih mest je, kjer lahko delaš polovični delovni čas oziroma si s sodelavci fleksibilno delite delovni čas.
    Na področju sociale, nege in pomoči je kup delovnih mest.
    Naj mladi, sposobni, propulzivni, izkušeni … delajo na zahtevnih mestih po 12h in dobijo 10 x več, če vsaj pol vlagajo v razvoj sebe, podjetja, družbe, lahko tudi 100 x zaradi mene, če jim lastnik plača.

    Na ukinitev dodatka za delovno dobo sem pozabil, denar rabijo mladi.

  4. Problem levice pri nas: ima prirojen predsodek »superiornosti« predvsem zaradi zgodovinskih, družbenih in ekonomskih danosti, kar jo dela nesposobno že v kali; ni sposobna vzpostavitve minimalnenega »quoruma« onstran svoje ideološkosti, ki je v osnovi avtoritarna; pretirano je nagnjena k poenostavljenem revolucioniranju, kar vodi predvsem v nepredvidljiv inženiring ljudi in družbe; končno idejno je ostala v »zgodovini«, čeprav sebi stalno pripisuje nekakšno univerzalno »večno« poslanstvo! Sam ocenjujejem trenutno stanje družbe bolj rezultat propada velikih projektov levice, kot pa liberane ali katere koli druge provinience. Trenutno stanje in kriza je posledica obdobja od konca druge svetovne vojne in do prvega desetletja tega tisočeletja, v tem obdobju je levo-socialna opcija prevladovala.

  5. Lukšićev center in margina sta vzeta iz zraka in nimata nobene realne osnove.
    Sodobna delitev na levo in desno je edino v odnosu do gnilega neoliberalizma. Kakor fašizem v 20., tako neoliberalizem v 21. pogojuje, kaj je levo in kaj desno. V obeh primerih gre za legitimacijo vladavine korporacij, osmišljene z desničarskim bulšitingom in ingranjem na najnižja človeška čustva.
    Najbolj do izraza pride ta delitev v primeru ukrajinske krize, odnosno v konfliktu med neoliberalnim gnilim Zahodom in post-liberalno alternativo Putinove Rusije, kjer je jasno razvidno, katere sile so leve in katere desne. Slednje bo od jeze metalo ta vikend, ko praznujemo 70. obletnico zmage nad Hitlerjem in RKC.

  6. Pingback: Kaj mislim z uravnoteženo levo politiko? | neurovirtu

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s